»Z radostjo sem duhovnik in s ponosom mali kmetič.«
Pred 25 leti smo se ponosno osamosvojili. Složni smo bili le na začetku, v času desetdnevne vojne, ko nam je grozil zunanji sovražnik. Ali bo za enotnost potrebna nova preizkušnja?»Takrat je bila preizkušnja zelo očitna in razvidna, zato nam jo je uspelo razbrati in nas je strnila za skupni cilj – samostojno državo. Zdaj je grožnja, ne le Sloveniji, mnogo bolj prefinjena in prikrita. Deluje pritlehno in pritajeno. Logika neoliberalnega kapitalizma sledi le interesu kapitala in za doseganje ekonomskih ciljev je pripravljena povoziti ne le malega človeka, pač pa tudi države. Ne bomo izgubili Slovenije, formalno bomo še vedno imeli državo, samo kaj, ko bomo v njej le hlapčevali tujim interesom. Dejstva so več kot očitna in samo upajmo, da nas bodo pravočasno streznila, da strnemo svoje vrste za prihodnost. Bojim se, da se sedanji politični model ni sposoben zediniti v iskanju skupnih ciljev, saj si pogosto nasprotujejo samo zaradi nasprotovanja. Današnji čas kliče vsakega izmed nas, da postane modrec izpod lipe, zazrt v drevo življenja, zazrt v rast življenja, in prepozna tiste, ki so vredni, da ga zastopajo v politiki.«
Negujmo različnost
Kakšen bi moral biti vaš zastopnik?»Človek, ki zna preraščati nekonstruktivno konfliktnost in raznolikost spreminjati v skupni dobiček. Imeti mora znanje in sposobnosti za vodenje in dobro odločanje. Mislim, da je skrajni čas, da prerastemo nekonstruktivno polarizacijo, s katero se vedno bolj oddaljujemo od drugačnih misli in razmišljanj, ki bi bila lahko dopolnitev našim spoznavnim resničnostim. Smo na izgubi, ker namesto, da bi sprejemali, zavračamo. Namesto barvitosti, ustvarjamo sivino dveh enoumij. Enoumnost pa je neumnost.
Že Anton Trstenjak je močno poudarjal, da smo Slovenci prav zaradi pestrosti razmišljanja in usmeritev lahko sami sebi največja nevarnost ali pa največji kapital. Kajti pestrost misli in vizij je bogastvo, ki nam ga lahko marsikdo zavida. Pregovor pravi, da štirje Slovenci štiriglasno pojejo. Ta pregovor nosi v sebi tudi pomembno sporočilo, da smo vendarle sposobni ne le za disharmonijo, temveč pa tudi za sozvočje. Tako kot petje v sozvočje zahteva vajo in uglaševanje, prav tako bi nas morala vzgoja na ravni doživljajske pedagogike usposabljati za harmonijo. To ne pomeni, da mislimo isto. Nasprotno, to pomeni, da negujemo različnost. V različnosti pa sposobnost uglaševanja za nujne skupne cilje. Tisto skupno vizijo, ki je nujna za obstoj nekega naroda. Bojim se ljudi, ki vidijo v drugem le nasprotnika, in ne možnosti za dopolnjevanje in sodelovanje. Trdno sem prepričan, da ne v cerkveni ne v svetni politiki ne bi smeli delovati ljudje, ki ob nestrinjanju niso sposobni najti vsaj pet razlogov za sodelovanje. Če je potreben izpit za vožnjo z avtomobilom, koliko bolj bi bilo treba preverjati sposobnost sodelovanja pri tistih, ki vozijo in lahko tudi zavozijo našo državo.«
Za netenje nasprotij, sovraštva pridejo prav tudi mrtvi.»Boli me, ko vidim, da se dogodki iz preteklosti uporabljajo za medsebojno obstreljevanje v sedanjosti. Vsa dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, na nobeni strani ni samo čistih računov, bi nas morala izučiti, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti. Najbolj nepietetno ravnanje, ki je mogoče, je zloraba mrtvih. Preštevilni počno prav to, da si nabirajo krvave točke pri svojih željah po nadoblasti. Dogodki iz preteklosti so na eni strani stvar zgodovine, po drugi strani pa srčni opomin, da takšnih vzorcev ne smemo nikoli več ponoviti.«
Osamljeni Janša, modri nadškof
Nekatere vedno bolj moti rdeča zvezda. Ni jih motila do leta 1983 niti leta 1988, še pred desetimi leti so jo tolerirali.»Ko govorijo, da je treba umakniti zvezdo, se vedno znova vprašam, ali bodo umaknili tudi križ. Tudi križ je bil zlorabljen. V imenu križa je umrlo na milijone Indijancev. Vendar zato križa ni treba prepovedati, ampak je treba priznati zablode, ki so bile storjene v njegovem imenu – ali imenu zvezde. In celo se vprašam, ali se bom moral umakniti tudi jaz? Kajti tudi moja podoba ni samo dobra. V življenju sem naredil veliko neumnosti. Te so me izučile in ni se mi treba umakniti. In tudi znamenj ni treba umikati. Vsak človek nosi dobro in hudo. Ni čiste situacije, ni čistih ljudi. Farizeji so se imeli za čiste. Toda prav zanje je Jezus uporabil najhujše besede. Imenoval jih je pobeljeni grobovi, kačja zalega. Bi rekel – skoraj nespodobne besede, pa vendarle upravičene za čistune, ki sami sebe vidijo le v dobrem. To pa preprosto zato, ker so svoje nečednosti naprtili tistim drugim in drugačnim, nenašim.«
Pred 25 leti smo drug drugemu priznavali zasluge. Zdaj se želi na različne načine, na primer z vzporedno proslavo, na kateri je glavni govornik Janez Janša, pokazati, kdo je bolj zaslužen. A ta proslava nam je simbolno nakazala možnost še ene pomembne osamosvojitve. Na proslavi namreč ni bilo najprej napovedovanega nadškofa Zoreta.»Določeni politiki tako očitno nekonstruktivno polarizirajo slovenski prostor, da se mora vsak trezen, moder človek ograditi od takšnega početja. Poteza nadškofa, in ne le nadškofa, je bila po moji presoji popolnoma na mestu.«
Ljudje so odvisni od različnih stvari. Odvisnost od droge je mogoče zdraviti. Kako je prišlo do ustanovitve Don Pierinove komune?»Komuna je nastala zaradi mojega dolga. Nekateri pravijo, da je težko odgovoriti, ko te pokliče ljubezen k stiski konkretnega človeka. Sam vem, da je mnogo huje, če na to stisko ne odgovoriš. Ko sem krajši čas bival v Rimu, sem se srečal z mladimi rimskimi narkomani. Na vlaku podzemne železnice sem videl, kako je 13-letna deklica padla v abstinenčno krizo. Njen obraz je bil spačen v strahovitih krčih, v katerih sem razbral en sam klic na pomoč. Ta deklica si je, kot mnogi, želela svet srčne bližine in sočutne pozornosti, a dobila je le ponudbo zahodne civilizacije, ki je polna nadomestkov in plehkih užitkov. Mnogi ne zdržijo, da se ne bi tako ali drugače umikali iz realnosti življenja. Tudi zato, ker jih ni nihče poučil in usposobil, kako realnost sprejeti kot dobro priložnost. Izobražujejo nas za vse mogoče, le o tem to, kako biti srečen, nas ne poučijo. Vlak z deklico je odpeljal, vame pa se je globoko vtisnil tisti krik po pomoči in ni potihnil, dokler ni nastala komuna na Razborju pod Lisco in pozneje v Kobilju v Prekmurju. To ni bilo dejanje moje dobrote, pač pa obveznost, da odgovorim na klic ljubezni. Če tega ne bi storil, bi zatajil samega sebe in zameglil svojo notranjo resničnost.«
Leto dni preživel kot brezdomec
Komuna še deluje?»Ja, vodenje je prevzel Karitas. Zanimajo me vedno nove in nove stvari. Med drugim tudi odkrivanje gradišč. Med Savinjo in Sotlo, severno od Save, sem odkril postavitve ogromnih kamnov, ki odslikujejo ozvezdja, ki jih vidimo. Ta gradišča so plod človeške roke.«
Kakšen je vaš delovni dan?»Lovim sončne vzhode in moja prva pot, ob pol petih, je v kapelo in nato v hlev, kjer me pričaka kobila Kapra. Med različnimi obveznostmi je zame hlev nujen postanek, ki me razbremeni, razveseli in okrepi. Čisto razumem Jezusa, da se je hotel roditi v hlevu. Prostor med živalmi je resnično poln nekih posebnih moči, brez katerih bi bilo moje življenje mnogo bolj krhko. Sledijo obveznosti, ki jih imam kot kaplan v Lučah in Solčavi, pogovori, pisanje… Spat grem med osmo in deveto.«
Bilo je obdobje, ko ste kraj spanja precej menjali. To je bilo nekaj pred vašim štiridesetim letom.»Zaupal sem, da se da živeti karizmo sv. Frančiška tudi v današnjem času. Od predstojnikov sem izprosil enoletni eksperiment in sem ves čas živel brez cvenka v žepu, sredi stisk sodobnega časa. Deloval sem v Prekmurju. Največkrat sem prespal v hišici, ki mi jo je odstopil prijatelj. Bila je izhodišče za srečevanje z mnogimi ljudmi v različnih stiskah. Morda je bil moj poizkus prezgoden, kajti doživljal sem silno nasprotovanje, danes pa papež Frančišek poziva redovnike, naj se izza varnih samostanskih zidov vrnejo na ceste sveta, kjer je beda in stiska človeka naše civilizacije. Tisto leto štejem za najuspešnejše leto svojega duhovniškega življenja. Vsa odkritja, vse knjige, vsa predavanja ne odtehtajo tistega leta. Žal sem imel premalo poguma, premalo vere, da bi to avanturo evangelija nadaljeval. Lahko bi rekel: nasprotovali so in sem nehal. Resnica pa je, da nisem imel dovolj poguma in vere.«
Kaj pripravljate?»Pišem knjigo o polarizaciji. Kako nas umetno delijo, da z nami lažje manipulirajo. Uniformirajo nas na dva pola in potem se gremo igro med dvema ognjema. Tako zavzeto, da sploh ne opazimo, da na račun dvoboja izgubljamo vsi, saj v sprti Sloveniji več kot očitno kujejo dobiček domači in tuji zmikavti. Seveda bo knjiga nakazovala, kako preseči nekonstruktivno konfliktnost in raznolikost izkoristiti za dobro.«
