Dobršen del filma se nato posveti uresničevanju laburističnega socialističnega programa, zlasti projektom javnega zdravstva, nacionalizacije rudnikov in jeklarn, javnega prometa ter urejanja delavskih stanovanjskih problemov (toda ne z gradnjo ogromnih stanovanjskih blokov, marveč majhnih hiš). Povojni laburistični vladi je torej uspelo v petih letih vzpostaviti socialno državo, in če je Loachev film v tem pogledu tako izčrpen, tedaj očitno zato, da bi s preskokom v leto 1979, ko je nastopila vlada Margaret Thatcher, pokazal, kako hitro in kako radikalno je ta vlada uničila vse, kar je od socialne države še preostalo: začela je rušiti sindikate, nadaljevala privatizacije skoraj vsega in sklenila, da »družba ne obstaja«. Loachev film verjetno res ni najbolj natančen zgodovinski pregled, kar pa niti ni bil njegov namen. Filmu ne gre toliko za zgodovino kot za sedanjost, za sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo; za zgodovino pa mu gre le toliko, kolikor se z njo upira izbrisu tega spomina.
Tudi junija letos je bilo neko slavje na Trafalgar Squaru, le da ne tako množično kot oba tista leta 1945. Letos so slavili le tisti, ki so na britanskem referendumu glasovali za brexit, teh pa je bilo v Londonu najmanj. V Loachevem filmu smo videli nekaj starejših »govorečih glav«, ki so se spominjale laburističnih reform in opisovale razdejanje, ki ga je povzročil thatcherizem. In prav ti starejši naj bi glasovali za brexit. Tako vsaj trdi Dimiar Indzhov (v članku, objavljenem v Counterpunch), ki v analizi referendumskih rezultatov izpostavlja tistega, ki kaže na generacijski spopad. Dve tretjini volilcev, starih do 24 let, je glasovalo za to, da Velika Britanija ostane v Evropski uniji, medtem ko je 61 odstotkov volilcev, starejših od 60 let, glasovalo za izhod.
Starejši ljudje, pravi Indzhov, so videli nekaj, česar mladi niso: pred obdobjem Thatcherjeve je imela Britanija trden šolski sistem, dobro razmerje javnega in zasebnega lastništva, manj občutno družbeno in premoženjsko razliko med Londonom in preostalo Anglijo ter določen ponos delavskega razreda. Za brexit so večinoma glasovali tisti, ki so bili v svojih tridesetih ali štiridesetih letih, ko je Thatcherjeva prišla na oblast: edino oni so lahko primerjali, kako je bilo pred njenimi neoliberalnimi reformami in kaj je nastopilo z njimi. Zgodovinar Tony Judt je o thatcherističnih neoliberalističnih reformah zapisal, da so raztrgale tkivo britanske družbe ter povzročile močno razredno delitev, ki se je potem samo še poglabljala.
Costas Lapovitsas je v svoji analizi (objavljeni v Jacobinu) izpostavil nekatere druge referendumske podatke: da so bili glasovi za brexit razširjeni po vsej Angliji; da so bili še posebno močni na delavskih območjih, in to ne le na severu Anglije, marveč tudi v okolici Londona; največ glasov proti brexitu pa je prišlo iz srednjega in višjega razreda v Londonu, iz Cambridgea, Oxforda in St. Albansa pa tudi iz londonskih koncentracij imigrantov druge in tretje generacije. Brexit, sklepa Lapovitsas, je torej izglasoval delavski razred, še zlasti tisti del, ki dela po »zero hour contract« (tj. po pogodbi, ki od delavcev zahteva, da so razpoložljivi kadar koli, ne da bi vedeli, koliko delovnih ur jim bodo šteli), in večina tistih, ki prejema socialno podporo. Prav ta del angleške družbe je v zadnjem desetletju in pol najbolj stagniral (in utrpel nižanje plač), medtem ko je t. i. financializacija britanske ekonomije prinesla ogromne dobičke samo ozki eliti v londonskem Cityju.
Prav ta del družbe so tudi najbolj prizadeli varčevalni ukrepi, zlasti v zdravstvu in šolstvu, In res je, prav ta del družbe se je čutil tudi najbolj ogroženega zaradi imigrantov: v 90. letih jih je v Anglijo prihajalo od 230 do 250.000 na leto, od tega le 15.000 iz Evropske unije, v zadnjih treh ali štirih letih pa je imigrantski tok narasel na 300.000 priseljencev na leto, med njimi pa jih je bilo skoraj 200.000 iz EU, največ z njenega vzhodnega dela. Če je tako, potem bi v hitrem sklepu to pomenilo dvoje: da je angleški delavski razred s tem, da je glasoval za brexit, obenem glasoval proti britanski politični eliti, tako vladajoči kot opozicijski (tudi laburisti so bili za EU), in njeni neoliberalni »paradigmi«, ki si jo deli z Evropsko unijo; in da se je, izgubljen za levico, izročil nacionalistični in skrajni desnici. V tem pogledu pa v Evropi ni edini.