Če Evropska unija zares zaide v krizo in se razgradi, bo od velikih integracij ostalo pri življenju samo še transatlantsko vojaško zavezništvo. Ob vsej retoriki zaščite demokratičnih vrednot in obrambe svobodnega sveta pred totalitarizmi je to toga hierarhična organizacija, ki temelji na poveljniških verigah. Ker je v njej skoraj vsa Evropska unija, se zdi, da je pod demokratično kontrolo nadnacionalnih političnih družb. Razporeditev novih čet na meje vzhodne Evrope pa kaže, da je politični razmislek nadomestila vojaška paranoja in da ponovno vstopamo v obdobje hladnih konfrontacij bataljonov, brigad in divizij.

Ob zmedi evropskih institucij, ki jih je povzročil izstop Velike Britanije iz EU, je vrh Nata v Varšavi deloval nekoliko preveč ubrano in urejeno. Če tam ne bi bilo Američanov in Turkov, bi prireditev hitro lahko zamenjali za razširjeno srečanje politikov Evropske unije. Dokler Britanci ne uredijo papirjev, ima Unija še vedno 28 članov, Nato pa tudi. Dejstvo, da članov evropske komisije in evropskega sveta nikoli nihče ni volil, ampak so jih tja imenovali, je prepričljiv argument v kritiki Evrope kot celine z demokratičnim deficitom. Vendar tudi generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga nihče ni izvolil na vodilno mesto v zavezništvu. Imenovala ga je še bolj obskurna institucija od evropske komisije. Nato vodi severnoatlantski svet, njegove člane pa vanj imenujejo države članice. Tudi admirali in generali ne pridejo na svoje položaje z volitvami, ampak z imenovanji.

Če bi šlo zgolj za vojaško organizacijo, bi to bilo samoumevno. Vojske so nedemokratične institucije, kjer se izvaja povelja in ne razpravlja o demokratičnih alternativah invazijam in bombardiranjem. Vendar je Nato tudi politično zavezništvo, na katerem je temeljil velik del evropskih integracij.

Članstvo v Natu je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pogoj za vstop v EU. Za vso vzhodno Evropo je bila pot zarisana. Najprej članstvo v vojaškem zavezništvu, potem članstvo v skupnosti držav. Od Varšave do Sofije nihče ni potreboval zunanjepolitične strategije. Nato, EU, schengen, evro. Najprej varnost, ki jo je zagotavljal Nato, potem blagostanje, ki ga je zagotavljalo članstvo v Evropski uniji. Schengen in evro sta bila pogoja, o katerih se je bilo mogoče pogajati, Nato in EU pa sta bila združena v nerazdružljivo celoto. Po letu 2004 nobena nova članica EU ni vstopila v Unijo, ne da bi bila prej sprejeta v Nato.

Logično bi se zdelo, da tudi obratna pot drži. Če država izstopi iz Evropske unije, se ji zniža status v Natu. Brez blagostanja tudi varnost nima smisla. Nepredvidljivost v ekonomski in politični integraciji bi se morala prevesti v marginalnost znotraj vojaškega zavezništva. Pa je britanski premier v družbi ameriškega predsednika deloval kot garant evropskega miru. Ameriški in britanski politik branita meje Evropske unije pred Rusi. Delujeta kot pojav iz 20. stoletja. To lahko zdržimo. Iz 20. stoletja tudi vemo kaj se zgodi, če politiki in vojaki skupaj razmišljajo o usodi držav. Manj škode bo, če propade Nato in se ohrani Evropska unija.