V Južnem Sudanu je po enajstih mesecih premirja znova izbruhnila državljanska vojna in v glavnem mestu Džuba je na stotine mrtvih, med njimi Kitajec iz vrst modrih čelad. Varnostni svet ZN je sosednje države pozval, naj okrepijo mirovne sile v Južnem Sudanu. Ker gre za etnični konflikt, grozi namreč nevarnost pokolov v taboriščih beguncev. Tomo Križnar, dober poznavalec Sudana, odgovornost za novo vojno pripisuje obema voditeljema sprtih strani, predsedniku države Salvi Kiiru in podpredsedniku države Rieku Macharju. Dodaja pa, da imajo veliko masla na glavi tudi dvolične zahodne države, ki si prizadevajo za prevlado nad Južnim Sudanom, bogatim z nafto, čisto na jugu pa z rodovitno zemljo. »Vedejo se kot nekoč, to je kot kolonialne sile,« je za Dnevnik dejal Križnar.
Boj za nafto
»Macharja podpira Kartum, tudi z vojaško pomočjo. Še maja pa so mi Kiirovi privrženci dejali, da tudi ZDA in EU podpirajo Macharja,« pravi Križnar. Ob nastanku Južnega Sudana 8. julija 2011 so skoraj vsa sudanska naftna polja pripadla tej novi državi. Ker pa so vsa sredstva za iskanje nafte in črpanje prišla pred tem iz Kartuma, so se dogovorili, da bo Južni Sudan dobil polovico naftnih prihodkov, drugo polovico pa Sudan. »Vendar Kartumu to ni bilo dovolj, zato proti Kiiru podpira Macharja,« pravi Križnar. »Zahod pa tudi ni zadovoljen, ker se je Kiir leta 2012 obrnil po pomoč in sodelovanje neposredno na Kitajsko. Očitno hočemo zahodnjaki imeti Južni Sudan za svoj protektorat. Zahod je bil v resnici tisti, ki je južni del Sudana odcepil od Sudana in preprečil, da bi južnjaki pod Johnom Garangom (umrl leta 2005) osvojili ves Sudan.«
Poniknila tuja pomoč
Premirje, podpisano lani avgusta, se je tako končalo v zadnjih dneh, to je ravno ob peti obletnici samostojnosti Južnega Sudana. Po pisanju pariškega dnevnika Le Monde so zdaj prve napadle Kiirove sile, ki imajo več vojakov, helikopterjev, tankov, v njihovih rokah je tudi večji del Džube. Po letu 1983 je v vojnah v Južnem Sudanu umrla petina prebivalcev, danes pa jih je zaradi lakote ogroženih pet od 12 milijonov.
»Žalostno je, da se velike mednarodne organizacije zavzemajo za gorile in slone, ne pa za zelo zanimiva ljudstva Južnega Sudana, kjer so ljudje (v veliki večini) odvisni samo od narave.« Križnar meni, da bi bilo treba te ljudi izobraziti. »Tako pa ostajajo, kar so bili, to je bojevniki. Več stoletij so se namreč borili proti arabskim lovcem na sužnje s severa.« Prav tako obžaluje, da je v zadnjih letih v Južnem Sudanu poniknilo več milijard evrov pomoči iz tujine, ne da bi ta denar porabili za izobraževanje in lažji dostop do svetovnega spleta. mš
