Ob drugi priložnosti sem na vlaku bral knjigo in ko sem zaključil poglavje, sem jo pospravil v nahrbtnik. Nekaj sekund kasneje sem zaslišal glasen pok! Najprej sem pomislil, da mi je knjiga padla na tla, vendar sem namesto bukve zagledal nezavestno punco. Verjetno ji je postalo slabo in je padla. Najprej sem pogledal po vlaku in nihče ni kazal niti najmanjše želje, da bi skočil in pomagal, razen Angleža, ki je takoj pristopil do mene in skupaj sva jo poskušala zbuditi. Potem sva poklicala operaterja in ga prosila za pomoč na naslednji postaji, kar se je tudi zgodilo. Ko smo se ustavili, nas je že čakala ekipa in punco so, še vedno v nezavestnem stanju, odnesli.
Zakaj se nam vedno bolj zdi, da so univerzalne moralne vrednote v silovitem razkroju? Govorimo namreč o globalnem pojavu. Kamor koli greste, se vam bodo ljudje pritoževali, kako je vedno več neolikanih ljudi v srednjih letih, za njimi pa prihajajo otroci, ki imajo podoben vzorec obnašanja. Enega najboljših argumentov, zakaj imamo opraviti z apatičnimi odraslimi ljudmi, ki niti ne razumejo, kako neizbrušene so njihove družbene vrednote, lahko vidimo prav na otroškem igrišču.
Prejšnjo soboto si je žena želela malo odpočiti, zato sem oba otroka peljal na otroško igrišče. Moderna in lepo vzdrževana igrišča so na vsakem koraku, zato smo se kmalu znašli na novem igrišču. Sinček in hčerkica sta se kljub vročini veselo spuščala po toboganu, skupaj smo se igrali v peskovniku, potem so se nam pridružili še drugi otroci in prav veselo jih je bilo opazovati, kako uživajo v preprosti igri, ki pomaga razvijati njihovo motoriko, hkrati pa jih razveseljuje tudi v duši. Nenadoma se je na igrišču pojavila nova družina. Oče, mati in deklica, stara približno tri leta, ter služkinja. Tudi to je eden od azijskih fenomenov. Zaradi stresnega življenja v Singapurju imajo številne družine na otoku pomočnice iz Indonezije in s Filipinov, ki skrbijo za gospodinjstvo, otroke ter starejše. Tako pomagajo staršem, ki so odsotni z doma od jutra do večera. Treba je delati, brez službe v Singapurju ne preživite niti pod razno. Gre za logično posledico sodobnega in stresnega sistema, v katerem bi bile mlade družine brez pomoči sorodnikov ali pomočnice obsojene na veliko večje težave, pa vendar se pojavi dodaten problem, ko pomočnica igra vlogo mame tudi takrat, ko so za starše ustvarjene idealne razmere za igro z njihovim lastnim otrokom. Ko je družina prišla na igrišče, je bilo prav zanimivo in žalostno hkrati videti, kako se je oče umaknil v senco, kjer je zavzeto buljil v telefon in nekaj brskal, medtem ko je mama opazovala služkinjo, kako se igra z otrokom. Še bolj zanimivo je bilo videti očeta kakšnih deset minut kasneje, kako pomočnici govori, naj se zdaj z otrokom le premakneta tudi na drugo stran igrišča, saj je tam še nekaj igral. Potem se je spet vrnil k telefonu. Mama je še vedno nemo opazovala. V takšnih trenutkih se človek vpraša, zakaj se starši ne igrajo s svojimi otroki na igrišču, saj imajo perfektno priložnost, da uživajo v nedolžni igri s svojimi hčerkami in sinovi. Je mobitel res pomembnejši od otroka? Kaj šele lahko pričakujemo od otroka, ki vidi očeta, kako nonstop visi na pametnem telefonu?
Če starši nimajo zdravega odnosa do svojih otrok od malih nog in jim ne pokažejo iskrene ljubezni, se bo podzavestno sprožil in nato dolgoročno razvijal proces robotizacije, ki bo na koncu izoblikoval čustveno in empatično nezrele ljudi, v skrajnem primeru pa tudi sociopate, ki niti razumeli ne bodo, zakaj je treba na vlaku ali avtobusu dati sedež nosečnici, kaj šele, da bi priskočili nekomu na pomoč.
