Če pustim ob strani banalno dejstvo, da si lahko gledalec še enkrat da duška in pošlje nekam vse po vrsti – predsednika vlade, SDH, ministre, sekretarje, centre za socialno pomoč, tujce, bankirje, evropsko komisijo, revizijske hiše in še prejšnjo vladno garnituro –, vse skupaj ni čisto naključje. Pred poletjem je treba pripraviti teren za jesen. Poleti lahko zmagujejo le avtsajderji, ne pa stari preverjeni igralci. In poletje je lep čas, da se skuhano usede vsem nam nekam kot kavna usedlina. Črna, zgoščena, nadležna, ki kar kliče po globokem pranju. Še huje. Zaradi plesni bo potrebna deratizacija.

Torej, trije nepovezani zgoščeni dogodki nam dopovedujejo, da je ta družba pokvarjena do amena. Ni dovolj le stalno na tnalo nabijati oblast, niti ni dovolj nabijati vse, kar je povezano z bankami, treba je nabiti še tiste, ki niso pravi čas prepoznali živali med nami. Kakor koli je jeseniška tragedija nerazumljiva vsakemu normalnemu osebku, grozna še tako zadrtim avtoritativnim glavam družine in osupljiva za vse, ki so vajeni najhujšega, je na koncu ostalo le eno vprašanje: zakaj tega niste preprečili? Kdo je kriv? Kdo ni opravil svojega dela? Kdo je spet trošil moj denar, medtem ko se mu je za hrbtom dogajalo nekaj nepojmljivega?

To, da bo spet vse skupaj kasirala ministrica za delo, družino in socialne zadeve, je le malo večja praska. Bolj je pomembno sporočilo, da med nami živijo le na videz normalni sodržavljani. Da se tako rekoč v vsakem skriva nekaj, kar lahko rezultira v tragediji. In najbolj bistveno: ene plačujemo za to, da te, samo na videz normalne ljudi prepoznajo. Ker vemo, da so ti v večnem strahu, da bodo naredili kaj narobe, skratka, da je bolje nič narediti, čeprav je v tem primeru tudi to narobe, so na potezi državljani. Ti, jaz, mi. Mi moramo stvari vzeti v svoje roke. Mi moramo prepoznati, prijavljati, tožariti, zabeležiti, klicati, pošiljati anonimke, zahtevati kriminalistične preiskave in kreirati okvir delovanja države.

In to so storili v Kopru. Vsi so imeli težavo, kako vse skupaj poimenovati. Stavka ni bila, ker se stavka proti delodajalcem. Tu pa so bili ti na isti strani kot zaposleni. Upor tudi ni bil. Saj ni bilo točno definirano, komu se upirajo. Strahovom? Na koncu smo dobili celo pleteničenje o državni nepokorščini. Ok. V bistvu je šlo za državo. Spravili so jo na dvorišče svoje Luke. Zaprli za ograjo. Vzeli v svoje roke. Ter jasno napisali seznam ljudi, ki morajo oditi. Seznam tistih, ki jih tam doli ne marajo. Postavljali pravila komuniciranja. Določali, kdo lahko sodeluje v pogajanjih. Dobili smo klasično delitev na prave in neprave. Na dobre in slabe. Na naše in tiste druge. In mediji so bili na pravi strani. Televizije še posebej. Saj je bilo za njih to božje darilo. Zgodba, ki pade z neba. Ali z ladje.

Zgodbe padajo z neba vedno, ko se kriminalisti pojavijo na kakšni lokaciji. Kot da to ne bi bilo njihovo delo, ampak izjemna situacija. Ali ni normalno, da je treba nekaj preiskati, če se nekaj prijavi? Vsak ima namreč pravico koga prijaviti. Koga sumiti. Mokre sanje vseh preživetih sistemov. Sosed tvoj špicelj. Ne zaupaj nikomur. Nikoli ne veš, kdo te bo zatožil. Skratka, gre za neusahljiv vodnjak akcijskih prizorov za kamere. Scenarij je vedno enak: pridejo v čim večjem številu na čim več lokacij – kar je za kamere nasploh darilo, ker se lahko pretreseni novinarji dramatično javljajo z vseh koncev. Potem mrko postopajo naokoli, ne dajejo izjav, se spotikajo v lastno pomembnost poslanstva, ki ga opravljajo, potem kaj spravijo v nevpadljive avtomobile in na koncu koga še odpeljejo s seboj. Mi pa vemo, da so preiskani že krivi. Saj noben v finančno-bančnem sektorju ne more biti nedolžen. Krivi so že zato, ker delajo v tem netransparentno mutivodnem polju grabežljivcev in špekulantov.

Pod črto je sporočilo ob spremljanju osi zla kristalno jasno: ne zaupaj nikomur. Počasi smo postali dežela, kjer se mora vse brati med vrsticami. Videti ravno nasprotno od tistega, kar se nam kaže. Tudi ko se bomo enkrat kopali v medu in zlatu, bo naša razlaga popolnoma diametralna. Ne verjemite temu, ker gre za privid. Nekdo vam nastavlja popačeno sliko realnosti. Nekdo manipulira z vami.

Šport je ena sama manipulacija. Z našimi emocijami. Zagotovo pa vsi tisti, ki so doma pričakali islandsko nogometno moštvo, niso bili zavedeni. In enako velja za vse, ki so podpirali Valižane. Nam pa se lahko le kolca po letu 2000, ko smo nekaj podobnega sami doživljali ob slovenskih žogobrcarjih. Takrat je še bilo zaupanje. Takrat je vse skupaj še bila zgodba o uspehu. Naslednje leto pa smo na referendumu zavrnili umetno oploditev samskih žensk. In zgrmeli v prepad. Tam zdaj iščemo sovražnike vseh vrst…