Gre za avstrijsko računsko sodišče, avstrijsko centralno banko (OeNB je prav tako kot slovenska del evrskega centralnobančnega sistema) in oceno ravnanja OeNB v primeru koroške banke Hypo Alpe-Adria-Bank. Banke, ki je avstrijske davkoplačevalce doslej stala okroglih pet milijard evrov in jih bo, preden bo (predvidoma nekje konec prihodnjega desetletja) zgodba končana, stala še kakšno milijardo, dve ali tri.
V Sloveniji ocene računskega sodišča o delu Banke Slovenije niste mogli slišati. Slovenska centralna banka je najprej »ekstrateritorialna« v tem pogledu: računsko sodišče nima zakonske podlage za ocenjevanje dela centralnih bankirjev.
V okviru evrskega sistema in predpisov Evropske unije so očitno mogoči različni nacionalni sistemi izvajanja nadzora nad centralno banko določene države. V Sloveniji imamo, vsaj v primerjavi z Avstrijo (ali Nemčijo), bolj strogega. Še več, neodvisnost Banke Slovenije smo vzeli smrtno resno. Že res, da tudi drugod centralni bankirji pogosto najraje spregledajo računsko sodišče, kjer ga pač imajo kot revizorja za javnofinančne porabnike, a včasih vendarle lepa beseda lepo mesto najde. Nemška bundesbanka je tako, denimo, na priporočilo računskega sodišča vendarle malce razpršila svoje prostorsko preveč koncentrirane zlate rezerve. Če niti Frankfurt niti Bruselj ne moreta bita kriva za to, na kako visok podstavek smo postavili Banko Slovenije, bi bil zdaj morda vendarle čas, da ga malo znižamo.
Drugi pa je ob pisni intervenciji predsednika ECB Maria Draghija zaradi preiskav slovenskih organov v Banki Slovenije seveda problem širše »ekstrateritorialnosti« nacionalne centralne banke iz evrskega sistema. Smejo (in kaj smejo) ali ne smejo nacionalni preiskovalci pobrati morebitnega dokaznega gradiva iz nje?
Draghijevi pismi slovenskemu tožilcu in predsedniku evropske komisije s sklicevanjem na protokol o privilegijih in imunitetah EU v tem oziru ne prinašata pravne gotovosti. Politično gledano pa sta skorajda že katastrofalno, hm, skrajno blago rečeno, nerodni. Enakovredni odzivoma predsednika evropskega parlamenta in evropske komisije na brexit. Njuno – in Draghijevo – sporočilo je (bilo) »več Evrope«. Prav tisto in takšno, kot ga zdaj skoraj nihče nikjer noče slišati. Tisto in takšno, s katerim je ta teden blestel tudi Borut Pahor kot predsednik države z »osebno vizijo« zvezne Evrope (s katero sploh rad paradira).
Kot evropskemu federalistu bi morala biti Pahorju Draghijeva intervencija všečna, četudi je še tako nenavadna. ECB se doslej na nacionalne preiskave še nikoli ni odzvala na takšen način in hkrati že kar zagrozila s pravnimi posledicami. Tudi to, da bi v določenem postopku nacionalnih organov od predsednika evropske komisije ECB pričakovala »potrebno nadaljnje ukrepanje«, ni znano. Naj torej Jean-Claude Juncker piše predsedniku slovenske vlade in izrazi pričakovanje »nadaljnjih korakov« (torej vmešavanje politike v delo preiskovalcev) ali bo še predsednik evropske komisije kar neposredno pisal slovenskemu generalnemu tožilcu?
Predsednik ECB tega nemara ni hotel, je pa to dosegel: sprožil je razpravo o tem, da ga nemara ne skrbi »nedotakljivost arhivov« ECB, temveč nekaj veliko bolj prozaičnega, in načel vprašanje suverenosti države članice EU.
