Začnimo z dacio dusterjem. Dacia, ki je nekoč veljala za smešno imitacijo odsluženih Renaultovih modelov, je z novim vetrom dobila kar nekaj privržencev. Njihovi modeli, ki sicer tehnološko slonijo na predhodni generaciji Renaultovih avtomobilov, so namreč ravno dovolj dobri in zanimivi ter predvsem cenovno ugodni, da so si našli svoj krog kupcev. In z dusterjem so zadeli v polno. Kleni terenec, ki zmore marsikaj, pa vendar se doma počuti tudi na urejenih cestah, je oblikovno zanimiva kreacija, saj takoj sporoča, da je na delu posebnež. V dolžino meri 4,32 metra in ponuja veliko prostora potnikom pa tudi prtljažnik je s 443 litri več kot soliden. Na drugi strani je Suzuki pri nas nekoč že bil precej bolj prisoten na cestah, zdaj pa se zadeve ponovno obračajo japonski znamki v prid. Zakaj? Zaradi nove vitare. Terenec nadaljuje tradicijo nekoč uspešnega modela in jo nadgrajuje na zelo dober način. Nova vitara je nekoliko »mehkejša«, nežnejša, bolj prefinjena, posebno če jo postavimo ob bok dusterju, pa tudi nekoliko krajša, saj meri v dolžino 4,18 metra, njen prtljažnik pa pogoltne za 375 litrov prtljage. A pozor, tudi zaradi malce bolj klasične oblike in predvsem lege na cesti ponuja udobje, ki se lahko povsem enakovredno primerja s podobnimi evropskimi tekmeci.
Duster je, kot smo omenili, oblikovno drugačen, v notranjosti pa se vozniku in potnikom pojavi znana slika iz nekaterih drugih modelov, kar pa ni nič slabega. Nasprotno, vse je tako, kot mora biti, ne prezapleteno, pa vendar dovolj sodobno. Celo položaj za volanom je veliko boljši, kot bi mogoče pričakovali na prvi pogled. Le ena stvar pa zmoti, a to je seveda posledica dejstva, da so dusterju njegovi snovalci vseeno v osnovi namenili drugačno vlogo: prestavna razmerja. Ta so terensko na kratko izračunana, kar pomeni, da mora voznik neprestano segati po prestavni roči. Suzukijeva vitara ima nekaj lažje delo, saj je moč motorja speljana prek samodejnega menjalnika, ki odlično deluje in vozniku odvzame veliko dela, s katerim »utruja« duster. Posebno ker je dobro sinhroniziran z 1,6-litrskim dizelskim motorjem, ki zmore ravno pravšnjih 120 konjičev (88 kilovatov). Ne premalo in ne preveč, poleg tega motor deluje uglajeno in živahno. Duster tukaj prisega na preizkušeno Renaultovo tehnologijo, 1,5-litrski dizelski motor zmore 110 konjev (81 kW), kar ni malo, a pozna se, da je to vseeno dokaj velik in visok terenec, motorna moč pa se kar prerada izgubi v že omenjenem menjalniku. Kar je po svoje škoda, z nekoliko bolj cestno naravnanim menjalnikom bi bil duster tukaj povsem kos vitari.
To je delno krivo tudi za večjo dusterjevo porabo. Na testu je porabil 6,7 litra goriva na 100 kilometrov, kar je seveda še vedno zelo dobra številka, le da je motor pri tem kar malce nadležno glasno predel pod motornim pokrovom. Vitara je zaradi svoje »mehkobe« na 100 kilometrov porabila kar liter goriva manj, a bo voznik vseeno našel še kakšno malenkost, ki mu ne bo všeč. Recimo notranjost. Saj ne, da bi bila staromodna, le malce prevelik volanski obroč in kar preveč plastike na armaturni plošči pokvari dober vtis. Pa še analogna ura na sredini je muhasta, kljub sledenju vsem navodilom nam je ni uspelo nastaviti na pravi čas. A to seveda na samo vožnjo nima veliko vpliva. Pa še nekaj: oba testna kandidata imata možnost vklopa pogona na vsa štiri kolesa, pri čemer vitara vseeno deluje, da si tega ne želi prepogosto, duster pa na drugi strani z vsemi pritiklinami komaj čaka, da spleza na kašen hrib ali se zapodi po neurejeni cesti.
In na koncu še cena. Tisti kamenček na tehnici, ki prevesi okus kupca v eno ali drugi smer. Roko na srce, duster je z 18.490 evri precej cenejši od vitare, ki v osnovi stane 24.400 evrov. A je že tako, da je tudi vitara vrednega svojega denarja, posebno če vam plezanje po brezpotjih ni prva prioriteta, ampak si želite mirne, uglajene, poskočne in predvsem nenaporne vožnje.
