Morda zaradi tega, ker jih je bilo bistveno manj in ker smo vsakega spoznali že na daleč, mogoče zato, ker nas je njihova oblika spomnila na kakšno reč zunaj avtomobilskega sveta, morebiti pa zaradi kakšne tretje stvari – kakorkoli obrnemo, nekoč smo avtomobilom precej pogosteje nadevali različna imena in vzdevke, ki so se jih včasih tako prijeli, da smo na njihova prava, tovarniška imena kar pozabili. Takšen je bil gotovo tudi fiat 126.

Nič čudnega torej, če ob omenjenem komu ni takoj jasno, za kateri avto sploh gre. Morda bo pomagalo, če omenimo, da so ga na primer na srbohrvaškem govornem območju nekdanje države imenovali »peglica« (likalniček), na Poljskem »maluch« ali »kaszlak« (malček ali pokašljevalec, zaradi značilnega zvoka ob zagonu motorja), na Madžarskem »kispolszki« (mali poljak), v Nemčiji »bambino« (italijanska beseda za malčka)... Ne? No, zagotovo pa je vse takoj jasno, če mu pripišemo še vzdevke, ki smo mu jih nadeli pri nas. Manj pogosta sta bila »piči-poki« in »kalimero«, bolj razširjena pa »bolha« ali »bolhca«. Pa smo prišli stvari do dna – če omenimo »bolho«, je vsem, z izjemo morda najmlajše generacije, jasno, za kateri avto gre. Navsezadnje je bil to eden kultnih avtomobilov sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je najgloblji pečat pustil v deželah nekdanjega socialističnega bloka, saj so ga najdlje izdelovali in jih največ izdelali na Poljskem.

Ne le avto, ampak način življenja

Še več, upali bi si trditi, da fiat 126 nikdar ne bi dosegel svojega statusa, če ne bi prišel na ceste vzhodno od svoje matične domovine Italije – dokler je bil zgolj del zahodnoevropske ponudbe, je bil namreč le eden od prikupnih mestnih avtomobilov, legenda pa je postal šele, ko ga je pograbil takratni vzhodni komunistični svet. A pojdimo po vrsti. Fiat, znani izdelovalec malih vozil, ga je na osnovi modela 500 razvil leta 1972, od predhodnika je prevzel platformo in enako medosno razdaljo (1,84 metra) ter zadaj nameščen motor, bil pa je nekoliko daljši, saj je zrasel za 8 centimetrov (na 3,05 metra). Na omenjeni platformi so zasnovali novo karoserijo, ki je spominjala na pomanjšani model 127, luč sveta pa je štirim osebam namenjen avto ugledal na salonu v Torinu. V vsej zgodovini so mu namenili tri dvovaljne motorje s 594, 652 in 704 kubičnimi centimetri, pri čemer je prvi razvil največ 23 konjskih moči (17 kilovatov), zadnji pa 26 konjskih moči (19 kilovatov).

Sprva je bil priljubljen predvsem v Italiji, izdelovali so ga v dveh tovarnah na jugu te države, kjer so do leta 1979 izdelali 1,53 milijona vozil. A že leta 1973, leto po njegovem rojstvu, so proizvodnjo preselili tudi za takratno železno zaveso, na Poljsko. Tam pa se je začel njegov pravi vzpon. Tako ne preseneča, da so na Poljskem model 126 s končnico »p«, znan tudi kot poljski fiat, izdelovali vse do leta 2000 (!), skupaj pa so tam izdelali kar 3,3 milijona primerkov, medtem ko jih je neznano število prišlo tudi s tekočih trakov tovarne Zastava v Kragujevcu. »Številni poljski sogovorniki, nekdanji lastniki, so mi povedali, da 'bolhca' ni bila le avto, ampak način življenja. To, da je odpovedala po nekajkrat na mesec, jih takrat sploh ni motilo in so vse skupaj vzeli za samoumevno. In kako tudi ne bi, ko pa je bil to avtomobil, ki je motoriziral Poljsko – preden je prišel na trg, je bilo namreč tam le 17 avtomobilov na 1000 prebivalcev, nato pa je sledil pravi bum,« se v svojem članku o poljski kulturi spominja novinarka Paulina Schlosser.

Nedotaknjen original pri 34 letih

»Bolha« je pozneje našla pot vse do južne poloble, med letoma 1989 in 1992 so jo prodajali celo v Avstraliji, kjer je bila takrat najcenejši avto na trgu in je dobila tudi kabrioletsko različico, naprodaj pa je bila tudi v Čilu. V nekdanji skupni državi je bila »bolha« zelo priljubljen avto tudi Sloveniji in po nekaterih podatkih je pri nas dosegala celo priljubljenost še enega avtomobila, ki se ga najbolj spominjamo po vzdevku – fička. No, s hitrim obnavljanjem voznega parka je začela množično izginjati s cest in ob koncu lanskega leta je bilo po podatkih agencije Ardi pri nas registriranih še natanko 15 fiatov 126p. »Sicer sem bil še zelo mlad, a se dobro spominjam naše oranžne 'bolhce', pa 'večnega' madeža olja, ki ga je puščala na garažnih tleh, očeta, ki se je kar naprej smukal okrog nje in nekaj popravljal... Oče tako še danes, ko mora s svojim avtomobilom na servis, poudarja, da je bilo pri 'bolhi' vse lažje, saj jo je popravljal sam, za popravilo pa je potreboval le ključ številka 13 in kladivo. Ta 'bolhca' je bila tudi moj prvi avto, a sva se družila manj kot leto, saj je kmalu dokončno izpustila dušo,« se spominja lastnik bolhe z juga nekdanje države.

Seveda pa je še več zanimivih zgodb o »bolhi« tam, kjer je bila resnično doma – na Poljskem. Zadnja je pred leti veliko pozornosti požela tudi v medijih. Šlo je za to, da je neki možakar podedoval večjo posest s hišo v mestu Piotrków Trybunalski, v skednju pa nato odkril odlično ohranjenega fiata 126p z le nekaj sto prevoženimi kilometri – očitno ga je lastnik iz tovarne pripeljal domov in se z njim nato ni vozil. Avto je bil po 34 letih kot nov, brez znakov rje ali drugih poškodb, ker lastnik ni vedel, kaj bi z njim, pa ga je prodal, verjetno zelo poceni. Kakorkoli, tretji lastnik ga je iz radovednosti dal na spletno dražbo, ker je menil, da so visoke ponudbe potegavščina, pa je izbrisal vse, in bilo jih je kar nekaj, ki so presegle 40.000 evrov. Kaj se je zgodilo pozneje, niso poročali, so pa zapisali, da je najvišja ponudba za avtomobil z originalnim motornim oljem, kromiranimi odbijači in celo izvirno zaščitno plastično folijo na sedežih presegla 80.000 evrov.