Tudi naslednji, malo daljši, je tipično nogometni: Aktivno si bomo prizadevali za uspešen razvoj igre. Moramo ohraniti in okrepiti svojo vlogo v sredini igrišča. Igralci bodo po potrebi zato sodelovali pri najbolj pomembnih akcijah.
Ne sliši se prav duhovito, zato pa poka od običajnih praznih nogometnih modrosti. Si je mogoče prizadevati tudi pasivno? Ali pa aktivno za neuspešen razvoj igre? Zamislite si trenerja, ki reče igralcem: Pasivno si prizadevajte za uspešen razvoj igre! Ali pa: Aktivno si prizadevajte za neuspešen razvoj igre! In nato naprej: Ohranite in okrepite svojo vlogo v sredini igrišča. Pika. Nič nadaljevanja z, recimo: Da boste lahko organizirali napade. Ali pa: Da boste onemogočili nasprotnikove napade. Kaj je smisel in kako je torej opredeljen uspešen razvoj igre? Je uspešen razvoj igre, karkoli že je s tem mišljeno, strateški cilj? Videti je že tako, a če ni, če je cilj zmaga ali morebiti remi, kaj je potemtakem sredstvo? Vloga v sredini igrišča? Trenutek, ni morda vendarle ta cilj? Je torej uspešen razvoj in s tem cilj že sama ohranitev in okrepitev vloge v sredini? Toda – kaj je potem sredstvo? In za kaj – zmago ali remi? Navsezadnje pa, ali ni sodelovanje igralcev vedno in povsod ključno za, za … – kaj že? – ohranitev in okrepitev vloge v sredini in/ali uspešen razvoj igre? Zmago ali remi?
Politika kot nogomet
Če bi katerakoli nogometna enajsterica na svetu res dobila takšna trenerjeva navodila, bi zanesljivo imela hude težave na igrišču, če bi se jih hotela držati. Vendar v resnici ne gre za nogomet, temveč – neprimerno slabše – za »prevod« sporočila za javnost po delovnem posvetu, ki so se ga v torek pri Borutu Pahorju v vlogi predsednika države udeležili predsednik vlade Miro Cerar, predsednik državnega zbora Milan Brglez ter predsedniki vseh parlamentarnih strank in predstavnik narodnih skupnosti v državnem zboru.
Takole gre izvirnik. (1) Republika Slovenija si bo aktivno prizadevala za uspešen razvoj Evropske unije. (2) Interes Republike Slovenije je, da ohrani in okrepi svojo vlogo v najbolj povezanem delu Evropske unije (znotraj evrskega in schengenskega prostora). (3) Voditelji parlamentarnih strank bodo po potrebi usklajevali stališča glede najpomembnejših odločitev, povezanih z razvojem Evropske unije in vlogo Slovenije v njej.
Sporočilo je tipičen primerek sranja, kakor ga je pred skoraj natančno tremi desetletji v eseju On Bullshit prvi opredelil ameriški filozof Harry Frankfurt. Sranja v (tem primeru) politični govorici, ki je namenjeno zgolj ustvarjanju vtisa, nima pa zveze z dejstvi, sranja, ki naj prikrije, da izjavljalec ne ve, kaj je res in ga to niti ne zanima, v tem primeru, kaj si predstavlja kot »uspešen razvoj EU«, kaj kot »slovensko vlogo«, in tudi, da je »usklajevanje stališč« v najbolj kočljivih zunanjepolitičnih odločitvah (denimo arbitraža) običajno spodletelo.
Frankfurtov esej je v predelani knjižni obliki izšel šele leta 2005 (v slovenskem prevodu pa štiri leta kasneje) in za filozofsko knjigo, čeprav kratko, precej nepričakovano postal uspešnica. Zanesljivo vsaj malce tudi zato, ker količina sranja (in laži) v politični govorici, pravzaprav javnem diskurzu, narašča. Zaradi tega, zgolj mimogrede, je ameriška politična filozofija v zadnjih nekaj letih razvila in utemeljila še dva neblagozvočna pojma: drkalec (jerk) in rit (asshole). Tipa osebnega in javnega značaja, ki jima je uporaba sranja eno osnovnih orodij za doseganje ciljev.
Strupeno in nevarno
Sranje (in sralca) je, kot rečeno, treba razlikovati od laži (in lažnivca). Če sta, denimo, Boris Johnson in Nigel Farage vedela, da zloglasnih 350 milijonov na teden v resnici ni vsota, ki jo Velika Britanija nakaže »v Bruselj« (temveč zaradi denarnega toka v nasprotni smeri več kot pol manj), sta se glede številke preprosto zlagala. Če tega nista vedela, ampak sta številko uporabljala, ne da bi jo preverila, sta srala. Da sta srala glede preusmeritve tega denarja v britansko zdravstveno blagajno, pa je očitno iz njunih kasnejših izjav. Medtem ko hoče lažnivec poslušalca zapeljati s tem, da mu sporoča nekaj, za kar ve, da ne drži, sralec tega namena nima, saj mu dejstva niso mar. Sralec zapelje poslušalca najprej glede svojega poznavanja dejstev in nato še glede svojih namenov.
Razlika med sranjem in lažjo ni le teoretska, temveč tudi praktična. Laž je mogoče razkrinkati, odvisno od stanja politične kulture neke družbe pa je nato odvisno, ali bo lažnivca doletela sankcija ali ne. S sranjem gre neprimerno težje, zato je lahko veliko bolj strupeno in nevarno. Če, recimo, Donald Trump izjavi, da je tisoče muslimanov po ZDA praznovalo zrušenje dvojčkov, tega ni mogoče razglasiti za laž. V resnici nihče dokazljivo ne ve in ne more vedeti, kaj je res. Gre za populistično sranje, ki ga ni mogoče ovreči. Ko pa bi ga vendarle bilo, se sralec lahko zavaruje z nepoznavanjem dejstev: ko so novinarji lani novembra Trumpu dokazali, da štiri petine belopoltih žrtev umorov ubijejo belopolti (in ne temnopolti, kot je trdil Trump), je preprosto izjavil, naj ne pričakujejo od njega, da bo preverjal statistiko.
Ta zadnji primer je zaradi okoliščine, da je Trump kot vir navajal Crime Statistics Bureau iz San Francisca, ustanovo, ki je s tem imenom ni ne v Kaliforniji ne nikjer drugje v ZDA, na meji. Ne vemo namreč, ali je Trump vedel, da je njegov vir lažniv, ali ne, oziroma, ali mu je bilo vseeno, ali je pristen ali ne. Nekaj podobnega velja za primer navajanja zastarelih podatkov državnega sekretarja Metoda Dragonje. Ali je Dragonja sralec (ki ni preverjal, ali je vzel najnovejše podatke ali ne, ker mu je bilo vseeno) ali lažnivec (ki je zavestno stregel z zastarelimi podatki), ve najbrž le on. In tudi kdor bo v celoti prebral Chilcotovo poročilo, najbrž ne bo mogel »brez ostanka dvoma« vedeti, ali je nekdanji britanski premier lagal (česar mu poročilo izrecno ne očita) ali sral, ko je Veliko Britanijo zapeljal v iraško katastrofo.
Psevdopoglobljene modrosti
Sranje (in laž) v politiki ni nekaj novega, razlogi, zakaj ga je toliko, da nekateri govorijo kar o »dobi sranja«, pa niso moralni. Vsaj v pretežni meri ne gre za to, da so politiki (mediji in vsi drugi udeleženci javne komunikacije) bolj »pokvarjeni« kot nekoč. Sranje je, kot pravi že Frankfurt, posledica »objektivnih« okoliščin. Na eni strani javnost pričakuje od politikov (a tudi od medijev in izvedencev z narekovaji ali brez njih) instantne odgovore na vsa mogoča vprašanja, tudi o stvareh, o katerih vprašani ne morejo imeti pojma, vsaj v tistem hipu ne. Zato so vsi prisiljeni poseči po sranju, ker je to v večini primerov videti boljša odločitev od izjave »ne vem«. Na drugi strani je sranje tudi proizvod močno razširjenega prepričanja, da se resničnost bodisi tako ali tako izmika spoznanju bodisi ne more biti zadovoljiv odgovor. Zato se, na primer, uveljavi sranje, kakršno so kemični agenti, ki jih menda trosijo natovska letala in so bili v zadnjih letih »odgovorni« že za marsikatero naravno nesrečo. Splet in še posebej družbena omrežja pa so neizčrpen vir, katalizator, ojačevalec in »zgodovinski« spomin sranja.
Medtem ko je trumpovsko sranje razmeroma »elementarno« oziroma grobo, je njegova demokratska tekmica Hillary Clinton bolj prefinjena. Kot je bil denimo Blair. Njena sranja so veliko bolj zavita, izmuzljiva in čeprav »vsi vedo«, kot se je izrazil eden od kolumnistov, da bo čez tri tedne ali drugemu občinstvu srala nekaj povsem drugega (denimo o prostotrgovinskem sporazmu), ji uspeva. S tako imenovanim psevdopoglobljenim izjavljanjem, ki naslovnika navaja k misli, da je plod temeljitega razmisleka in vedenja, v bistvu pa je prazno, ne pove ničesar in ni konsistentno. Ameriški kognitivni psiholog Nathaniel Barr je s sodelavci po raziskavah ugotovil, da (tudi) tovrstnemu sranju najbolj množično nasedejo ljudje, ki so verni, verjamejo v paranormalne pojave ali alternativno medicino, presojajo izključno skozi prizmo lastnih predsodkov in nagnjenj itd., skratka tisti, ki že tako iščejo bližnjice pri dojemanju stvarnosti. Ti za na videz globokimi besedami domnevajo pomen, vendar se jim ne ljubi ali niso sposobni preveriti, ali ga res imajo.
Tudi uvodni primer političnega sranja o EU in Sloveniji spada v to kategorijo. Je psevdopoglobljeno sranje, a zakaj pravzaprav bi bil kdo – razen Združene levice – proti uspešnemu razvoju EU, Sloveniji v njej in sodelovanju med strankami. Kajti žoga je okrogla; če bi bila oglata, bi bila kocka. Možnost pa je v osnovi ena sama: zmaga, remi ali poraz.
