V zadnjem tednu je premierju muke z razumevanjem načelnosti povzročal zunanji minister Karl Erjavec. Ta je namreč – zato da bi pomembnost odločitve o nadaljevanju arbitraže dojelo čim več volilcev, pa tudi zato, da bi breme svoje pretekle pretirane zgovornosti in morebitne manj ugodne prihodnje razsodbe arbitražnega sodišča v čim večji meri preložil na premierjeva ramena – predsedniku vlade ponudil odstop. »Kljub nekaterim elementom objektivne odgovornosti za ta neustrezna ravnanja (nedovoljena telefonska usklajevanja med slovenskim arbitrom in uslužbenko ministrstva za zunanje zadeve, op. a.) pa zanje minister Erjavec ni neposredno oziroma krivdno odgovoren, zato glede na dejstvo, da se arbitražni postopek nadaljuje, ni razloga za njegovo razrešitev,« se je zapletal premier Cerar, ko je pojasnjeval, zakaj ponujenega odstopa ne bo sprejel. Da bi vendarle prikazal nekaj odločevalske suverenosti, in ne le podeljeval zaupnico zunanjemu ministru, kot si je to zamislil Erjavec, je v nepovezljivo mešanico združil vse mogoče odgovornosti, v ospredje pa spet postavil nacionalni interes (tokrat nadaljevanje arbitražnega postopka).
Seveda je bilo vseskozi jasno, da premier ponujenega odstopa zunanjega ministra ne bo sprejel: tega, da bi koalicijo zapustila DeSUS, ki – kot se rad pohvali Erjavec – vladi zagotavlja 46. poslanski glas, si premier pač ne more privoščiti. Res pa je tudi, da sta premierju stranka upokojencev in njen predsednik bolj pri srcu kot najmanjša koalicijska partnerica SD in njen šef Dejan Židan. Medtem ko Erjavčeve soloakcije v največji vladni stranki dojemajo kot »pobalinske izpade za krepitev lastne priljubljenosti«, v solističnih potezah SD vidijo poskuse, »da od znotraj zrušijo koalicijo«. Česar naj bi se v času Pahorjeve vlade naučili od Zares in LDS.
Čeprav sedanjo koalicijo zaznamujejo vse pogostejša medstrankarska obračunavanja, pa tudi napetosti znotraj posameznih vladnih strank, se zdi možnost, da bo Cerarjeva vlada dokončala redni mandat ali si ga skrajšala zgolj za nekaj mesecev, vendarle precej verjetna. »Sedanja koalicija je kot hipohonder, ki nenehno tarna, a dolgo živi,« je prepričan eden od nekoč vidnih politikov. To nadaljnje koalicijsko sobivanje pa je mogoče pripisati predvsem dejstvu, da se zdijo veliki večini parlamentarnih strank skorajšnje predčasne volitve preveč tvegana igra. Najmanj so nanje nedvomno pripravljeni v SMC. Kot kažejo javnomnenjske ankete, se je podpora stranki, ki je pred dvema letoma nazdravljala rekordnemu številu poslanskih mest, prepolovila.
Na prihodnjih volitvah bi imela SMC v rokah velik adut, če bi ji uspelo mandat vodenja vlade pripeljati do konca. Kljub nizkemu rejtingu SMC se nobena druga stranka pomembneje ne krepi oziroma alternativa Cerarjevi stranki ni prepoznavna. SD se sicer nasmiha boljši rezultat kot julija 2014, a ne gre pozabiti, da je večja naklonjenost stranki v anketah kot na voliščih že stalnica. Prav tako je že vidno, da postavitev Dejana Židana na čelo SD ni bila kakšna zmagovita izbira. Vsekakor pa volilci odhoda Socialnih demokratov iz vlade, če bi bili ti dojeti kot rušitelji, in ne kot žrtve koalicije, ne bi nagradili.
Nekateri politični analitiki v zadnjih Erjavčevih potezah, od ponujenega odstopa do obiska koprskega pristanišča, prepoznajo indice, da se rok trajanja sedanje vlade izteka. Erjavec ima namreč dober instinkt, kdaj je treba zapustiti potapljajočo se ladjo. Ne gre pa spregledati, da tudi DeSUS skorajšnje volitve ne bi ustrezale; rejtingi namreč nakazujejo, da doslej najboljšega rezultata izpred dveh let ne bi dosegla. Volilni izplen stranke upokojencev bi sicer lahko izboljšala pričakovana nizka volilna udeležba – upokojenci se vendarle najbolj disciplinirano odpravijo na volišča – a bi ta, povezana z naraščajočim populizmom in nacionalizmom, še zlasti okrepila skrajne desne stranke. Zato je omenjene zadnje Erjavčeve poteze mogoče razumeti predvsem kot pozicioniranje DeSUS in pridobivanje večje moči znotraj koalicije. Ne gre namreč spregledati, da je odnos med stranko upokojencev in SD vse bolj napet; tudi ali predvsem zato, ker je SD svojo veliko priložnost prepoznala v upokojenski volilni bazi.
S skorajšnjimi volitvami bi imela težave tudi Janševa SDS. Javnomnenjske raziskave ji sicer kažejo dobro, a takšni dobri izgledi praviloma aktivirajo levosredinsko volilno telo. Tudi če bi bil Janša relativni zmagovalec prihodnjih volitev, bi bil nedvomno povolilni poraženec – še donedavne zaveznice se v koaliciji z njim ne vidijo več. Zato Janša za kadrovsko in organizacijsko postavitev novih satelitskih strank potrebuje še kar nekaj časa.
Tako se trenutno zdi najverjetneje, da bo sedanja koalicija životarila naprej; brez kakšnih pomembnejših reformnih projektov, ki se jih običajno sprejema v prvi polovici mandata, in z vse bolj glasnimi medsebojnimi spori. Glavno vezivo koalicije pa bo skupno odzivanje na Janševo popolno zasvojenost z ideološkimi temami in lustracijskimi težnjami.
