Abbas Kiarostami je bil pesnik, fotograf, oblikovalec, pisatelj. Tudi mizar. Predvsem režiser. Najbolj znan po filmu Okus češnje, zanj je leta 1997 v Cannesu dobil zlato palmo. Moški se vozi naokoli in ponuja različnim moškim delo. Kakšno, ne pove takoj. Z njim in njegovimi sopotniki se vozimo po goli oranžni pokrajini v terencu, dokler ne pove, da potrebuje nekoga, ki ga bo zakopal. Rad bi naredil samomor. Za to delo ponuja denar. Zakaj bi rad umrl, ne pove. Ko se z moškim, ki potrebuje denar zaradi bolnega sina, le dogovorita, razpravljata o smrti, smiselnosti, samomoru. Dogovorita se, zjutraj naj bi ga prišel zagrebst z zemljo. Večer pred tem ga vidimo, kako leži v jami in čaka. Dežuje, bliska se. Zatemnitev. Naslednje jutro filmska ekipa okoli jame z našim samomorilcem, s Kiarostamijem v kadru vred, snema film. Dvoumnost, misterioznost, poezija in tudi blaga ironija so pečati njegovih filmov. Humanizem veje iz vsakega kadra in lika.
Juliette Binoche ga je obiskala v Teheranu. V brezhibni angleščini ji je povedal (ogledala sem si kar nekaj posnetkov pogovorov, kjer ni niti besede spregovoril v angleščini in ga je vedno spremljal prevajalec) zgodbo filma Overjena kopija. »Vse mi je natančno opisal: tisto o nedrčku, restavraciji, hotelu. Skratka, rekel je, da se mu je to res zgodilo. Na koncu, po 45-minutnem pripovedovanju pa me je vprašal, ali mu verjamem. Rekla sem ja. On pa je rekel: 'Ampak ni res!' Prasnila sem v smeh. Mislim, da se je ravno zato odločil posneti ta film. Še danes sem prepričana, da se mu je zgodba zares pripetila. In prav toliko verjamem, da se mu ni.« Film se dogaja v Toskani, prvič je snemal v Evropi, zunaj domačega Irana. Večna zgodba moško-ženskega osvajanja, druženja, zlivanja, prelivanja tudi skozi trenutke in stanja odtujenosti, samosti v dvojini, udobni kilometrini. Vse je v enem najlepših ljubezenskih filmov, kar je v dveh, v njej, njem in v življenju. In vendar ne vemo kaj je res. Sta se komaj spoznala, sta skupaj že dolgo? Pravzaprav niti ni pomembno. Njegove filmske podobe niso silovite v nizanju, sestavljanju podob. Vzel si je čas, nas zapeljal v zgodbo do točke, ko smo si morda zaželeli stopnjevanja strasti, razumnega razpleta in razlage zgodbe, katarze, in nas spodnesel. Ne vsiljuje interpretacije, psiholoških portretov, nobenih namigov ni dajal, vse je prepustil gledalcem. Mojstrsko zapeljevanje. Padala sem v njegove filme, zlila sem se vanje, in ko je nizal dvoumnosti, me je privil na platno in dokončno osvojil.
Vožnja v avtu je pogosta v njegovih filmih. V prvem delu filma Deset mama, ki jo vidimo šele proti koncu, vozi sina po mestu. Vseskozi govori o ločitvi od njegovega očeta in mu z zgodbami drugih utrjuje pravilnost svoje odločitve. Kamera je vseskozi na njem. Bližnjih kadrov ni, kar je pogosto pri Kiarostamiju. Ponuja nam sliko z nekaj koraki distance. Ni potapljanja v obraza, zareze, ravno prav daleč in dovolj pri miru je, da nas ne posrka v dečkovo znašanje nad mamo. Zabrusi ji nekaj močnih, nesramnih. Postavlja jo na realna tla, kot naj bi to počeli starši otrokom. Nastavlja ji ogledalo in na koncu tudi izstopi iz avta. Ni obračanja kamere po izrečenih besedah, ni ilustrativnosti. Ni dramatičnosti v snemanju, lovljenju podob ali montaži. Kamera je »na« dečku, mama je glas. V tem filmu je dal (v prvem delu »le« dobesedno) glas ženskam. Z zahodom si delijo probleme in doživljanje moških, ne pa tudi »zahodnih pravic«. Praviloma je snemal na realnih lokacijah in v njegovih filmih nastopa kar nekaj naturščikov. Zaradi njegovih filmov je Iran postal znan v filmskem svetu.
Film Taksi Jafarja Panahija, režiserja, ki Irana ne sme zapustiti, vidim tudi kot poklon Kiarostamiju in filmu Deset. Taksi je bil na lanskem Liffu. Panahija so njegovi filmi pripeljali do prestižnih nagrad in do zapora v Iranu. Kiarostami je mirno potoval po svetu, pa vendar je domačim konservativcem povzročil težave. S poljubom. Ko ga ja Catherine Deneuve na podelitvi v Cannesu poljubila, je to menda vznemirilo pol Irana. Nič v njegovih filmih ni neposredno politično. Vsak film je zasidran v družbi, okolju, iz katerega izhaja. Vsak film, ki se ukvarja z ljudmi, s človekom, je političen. Pri njem v najbolj intimnem in predvsem lokalnem koloritu.
Pred desetimi leti je skoraj prišel na festival Kino Otok v Izolo. Odpovedal je zaradi snemanja. Vsako leto sem se ponujala za prostovoljko, ki bo skrbela zanj. Vse, kar sem si želela, je nositi skodelico čaja za njim po Izoli. V spoštljivi razdalji. Ne bi ga spravljala v skušnjavo z rokovanjem in s kavo. V tišini bi ga opazovala z razdalje, s katere je snemal svoje junake. V preteklem tednu nas je zapustil. Počutila sem se, kot da je umrl bližnji in ljubi človek.
