Jun, špansko mesto s 3500 prebivalci – ena od njegovih največjih zvezd pa cestni pometač, ki se na tviterju predstavlja z imenom @barredorajun. Junski pometač od prebivalcev mesta vsak dan prejema pohvale, ob redkih priložnostih pa tudi kakšno kritiko, ki pa ga ne vznemirja. Nad tviterjem je navdušen. »Čutim, kako ljudje spoštujejo moje delo in mi čestitajo, ker sem ga dobro opravil. To, da ti ljudje rečejo, da si nekaj slabo naredil, pa ni nujno slabo – pomeni le, da moraš nekaj izboljšati,« je delil svojo izkušnjo s tviterjem za The Guardian.
Tviter na njegovo pometanje deluje blagodejno, zahvalo za to pa lahko pripiše županu mesta Joséju Antoniu Rodriguezu Salasu. Tako kot Elena Almagro, ki tla čisti že od svojega devetega leta in se ni nikoli naučila brati in pisati, zdaj, pri šestdesetih letih, pa uporablja tviter. »Župan je rekel, naj se vpišem na tečaj, in ko sem zagledala računalnike in opremo, sem mislila, da sem prišla na Luno.« Nato se je opogumila in na koncu postala aktivna tviterašica. »Ko tvitnem županu, mi odgovori,« je navdušena Almagrova, ki tvita tudi o zeliščih in receptih.
Vse pogostejši pogovori prek besedilnih sporočil
Če se je županova misija glede večje angažiranosti meščanov ter boljše, hitrejše in cenejše komunikacije s celotno javno upravo v mestu leta 1999, ko se je na to misijo odpravil, zdela znanstvena fantastika, je danes to realnost. Približno 600 od 3500 prebivalcev Juna ima odprt račun na tviterju, uporabljajo pa ga za pogovore z vsemi zaposlenimi v mestni upravi, od župana do pometačev, za rezervacijo sob, naročanje pri zdravniku in celo za prijavljanje zločinov. Zadovoljen je župan in zadovoljni so prebivalci. Prvi je privarčeval in zmanjšal celo število policistov, ki se prek tviterja odzovejo na najmanjše banalnosti pa tudi na nesreče, vsi drugi pa se počutijo slišane in hitro obveščene, medtem ko so vrste na mestni upravi stvar preteklosti.
»Nekateri so prepričani, da je tviter lahkoten in zabaven, a Jun dokazuje, da obstaja tudi druga plat – na primer, kaj je na voljo v mestnem lokalu ali kaj počnejo otroci. A ena od glavnih karakteristik družbenih omrežij je skoraj nadčloveška distribucija,« je fenomen pozdravil Deb Roy, glavni podatkovni strokovnjak pri tviterju, ki si je mesto tviterašev ogledal lani, dve leti po »tvitizaciji« tamkajšnje javne uprave.
A Jun je Jun. Kaj pa svet? Kako poteka komunikacija v posameznih državah, je pokazala raziskava iz leta 2011, ki jo je v 21 državah po svetu izvedel raziskovalni center Pew, v njej pa so preverjali, kaj ljudje po svetu počnejo s svojimi mobilnimi telefoni oziroma koliko govorijo po telefonu ter koliko pošiljajo besedilna sporočila in uporabljajo internet. Da mobilne telefone za telefonske pogovore uporabljajo skoraj vsi, je razumljivo, je pa zanimivo, da v Nemčiji odstotek ljudi, ki pametne telefone uporabljajo za pogovore, nikakor ni bil blizu sto odstotkom, tako kot je v večini drugih držav. Mobilne telefone v Nemčiji je za pogovore v času raziskave uporabljalo le 82 odstotkov ljudi, sledita pa ji Velika Britanija s 87 odstotki in Mehika z 89, medtem ko so vsi drugi narodi krepko presegli 90 odstotkov, Kenija, Ukrajina in Libanon pa so jih dosegli celo 100.
Kot so ugotovili v raziskavi, je pravi svetovni fenomen postalo pošiljanje besedilnih sporočil, ki v zadnjem obdobju vse pogosteje poteka tudi prek aplikacij za instantna sporočila oziroma besedilno pogovarjanje, kot sta viber in whatsapp. Mobilne telefone je, če pogledamo povprečje vseh 21 držav, za besedilna sporočila tako uporabljalo kar 75 odstotkov ljudi, ne glede na to, ali prihajajo iz bogatih ali revnih držav. Najbolj so bili pri tem zagrizeni v Indoneziji (96 odstotkov), Keniji (89 odstotkov) in Libanonu (87 odstotkov), medtem ko je bila, če smo že začeli s Španijo, ta s svojimi 70 odstotki v primerjavi s prvokategornico Indonezijo precej manj besedilno aktivna.
Če pri čem, je razliko med narodi mogoče opaziti na družbenih omrežjih, na katerih so bili, vsaj v času raziskave, dejavnejši narodi z višjimi prihodki, pa še tu je bilo glavni razlog za odstopanje mogoče pripisati temu, da v manj razvitih državah ni tolikšnega dostopa do interneta. Če bi dostop do interneta imelo toliko ljudi kot v razvitejših državah, razlik med posameznimi narodi po vsej verjetnosti ne bi bilo. Bolj kot narodna pripadnost na dejavnost na družbenih omrežjih vplivata izobrazba in starost. Mlajši bodo svoje mobilne telefone pogosteje uporabljali tudi za druge funkcije, ne samo telefonske pogovore, najbolj pa je to opazno na Japonskem. Kar 78 odstotkov uporabnikov pametnih telefonov med 18. in 29. letom starosti je svoje mobilnike uporabljalo za brskanje po spletu, kar je skoraj 60 odstotkov več od tistih, ki so starejši od 50 let (20 odstotkov).
Raziskava je sicer pokazala, da je v 15 državah od 21 najmanj 25 odstotkov ljudi mobilne telefone uporabljalo tudi za družbena omrežja. Najbolj so bili pri tem aktivni v ZDA (50 odstotkov) in Izraelu (53 odstotkov). Večina držav, tudi Nemčija s 35 odstotki, se je gibala med 30 in 40 odstotki, najmanj pa so bili na družbenih omrežjih dejavni v Pakistanu (2 odstotka), Indiji (5) in Indoneziji (12). V 13 državah je družbena omrežja uporabljala večina od tistih, ki so mlajši od 30 let, med starejšimi od 50 let pa je bilo takšnih, ki so dejavni na družbenih omrežjih, največ v ZDA (26 odstotkov). ZDA po uporabi družbenih omrežij zmagujejo tudi sicer, saj je na njih dejavnih kar 80 odstotkov uporabnikov mobilnih telefonov, mlajših od 30 let, in 62 odstotkov tistih, ki so stari od 30 do 49 let. Najmanj so na družbenih omrežjih dejavni v Keniji (25 odstotkov med mlajšimi od 30 let in 6 med starejšimi od 50 let). Največja razlika med mladimi in starimi je v Litvi, kjer družbena omrežja uporablja še več mladih kot v ZDA, in sicer kar 84 odstotkov, so pa na njih zato toliko manj dejavni starejši, saj je takšnih le 10 odstotkov.
Mlajši komunicirajo drugače
Na mladih svet stoji in mlade bo treba razumeti. Tega se zaveda tudi Miha Dumitrov, menedžer iz ljubljanske podružnice globalnega tehnološkega podjetja Cisco, kjer se nenehno ukvarjajo s komunikacijo v sodobnem poslovnem svetu, z videokonferenčnimi sistemi pa pokrivajo okrog 60 odstotkov svetovnega trga. »Zakaj sem že jaz star? Pred časom sem si na telefon naložil snapchat, da vidim, kako komunicirajo mlajši. Gledal sem ga pet minut, a ga nisem razumel in ga še danes ne. Zakaj bi nekaj slikal, poslal, potem pa se ta slika zbriše? Kar je bilo še bolj zanimivo, pa je bila aplikacija find my friends. Rekel sem svojemu dekletu, naj si jo naloži, da bom vedel, kje je. Čeprav ji ni bilo jasno, zakaj bi moral vedeti, kje je, sem jo prepričal, najina komunikacija pa se je spremenila v tem, da je ne vprašam več, kje je, saj to vem, in ko reče, naj jo poberem, jo poberem točno tam, kjer je. Moja generacija pravi, da to ni dobro in da ne želi deliti podatkov o tem, kje je, za mlajšo generacijo pa je to popolnoma normalno. Mlajša generacija ne želi deliti samo podatkov, ampak imajo najstniki celo aplikacije, ki vsem prijateljem pošljejo obvestilo, ko stopijo v neki bar. Mladi prihajajo in z njimi bomo morali komunicirati drugače, ker se bo moj otrok začudil, zakaj bi mi povedal, kje je bil in kam gre, če to lahko vem, ko si naložim določeno aplikacijo.«
O tem, da nas mladi prehitevajo, pa je v enem od pogovorov o sodobni komunikaciji te dni razmišljala nekdanja informatičarka, zdaj pa predvsem uporabnica sistemov v javni upravi, ki prihaja z enega od ministrstev in po lastni izkušnji ugotavlja, da se ne znamo prilagajati: »Če želiš delovati na sodoben način, moraš spreminjati tudi delovne procese, mi pa v organizacijah delovnih procesov v veliki večini nismo spremenili popolnoma nič. Če pogledamo samo uvedbo e-računa, me zaboli glava, kako to poteka. Skoraj tako, kot je potekalo na papirju, samo da je zdaj na zaslonu. Nobene spremembe ni, vsi se sprašujemo, kaj bomo zdaj. Imaš virtualen dokument, ki ga moraš plačati in prej pogledati, in kaj naredijo z njim? Natisnejo si ga, ker nimajo dveh monitorjev. Če želiš delati na drug način, moraš prilagoditi okolje, proces, mi pa se samo pogovarjamo. Zdaj sem si kupila pametni telefon. Ali sem kaj bom pametna? Nič. Veliko več težav imam, ko se učim delati z njim, in bila sem veliko bolj zadovoljna s svojo staro nokio, ker sem imela tri gumbe in sem tiste tri obvladala. Prilagoditi se moramo, s tem pa tudi svoje delovno okolje. Problem je, da okolje ne razmišlja o tem, da bi se prilagodilo sodobnim načinom. Nas, starejše, je malo težje prilagoditi kot mlajše. Dejansko je pri tem potreben veliko večji vložek – ne gre samo za to, da kupiš neki sistem, ampak moraš vložiti veliko truda tudi v to, da ga bodo ljudje znali uporabljati. Mi pa se s tem ne ukvarjamo.«
Na daljavo, kot da bi vsi sedeli v isti sobi
Dumitrovu o prilagajanju najstniški generaciji vsaj na delovnem mestu še ni treba aktivno razmišljati. Svet si je, kar zadeva poslovno komunikacijo, podoben, kulturološke navade posameznih narodov, tudi tistih, ki so sicer bolj naklonjeni osebnim stikom, pa se ob dejstvu, da je uporaba sodobnih tehnologij bistveno hitrejša in cenejša rešitev od leta iz ene države v drugo ali vožnje z avtom iz enega mesta do drugega, zlijejo v skupni imenovalec – praktičnost. H kateri poleg nižjih stroškov vedno bolj vodita tudi politična situacija v posameznih državah oziroma varnostni vidik ter časovna komponenta, saj včasih enostavno ne moreš priti nekam drugam v eni minuti.
Zaposleni v podjetjih med seboj, s strankami in poslovnimi partnerji vse več komunicirajo prek telefonskih pogovorov, instantnih in klasičnih besedilnih sporočil in videokonferenc, ki so po mnenju Dumitrova že tako izpopolnjene, da izgubiš občutek, da govoriš z osebo na drugem koncu sveta: »Ko pridemo do tehnologije, se vedno pojavi problem, katero orodje bomo uporabljali za komunikacijo. Naša vizija je, da enak način komuniciranja, kot je oseben, prenesemo na tehnologijo in da tehnologija postane nepomembna ter je, ko govorimo oziroma komuniciramo, niti ne občutimo. Videokonferenčni sistemi, če jih ne občutimo, niso problematični. Ko boste imeli osebe na drugi strani na zaslonu, boste imeli občutek, da sedijo na tem stolu. Pred kratkim smo naredili okroglo mizo, ki sta se je dve osebi udeležili prek videokonference, ena iz Helsinkov, druga iz Melbourna, in tehnologija je omogočila, da sta normalno sodelovali pri okrogli mizi v Ljubljani, tako da po dogodku ljudje niso rekli, da je bilo na okrogli mizi osem ljudi in dve osebi virtualno, ampak da je bilo tam deset udeležencev,« za primer navaja Dumitrov. Privrženec videokonferenc je tudi Borut Groboljšek iz Telekoma Slovenije. »Videokonference so zdaj videti tako, kot da vsi sedimo v isti sobi. Če bi nekdo moral priti iz Beograda na enourni sestanek v Ljubljano, ima lahko še toliko zadržkov glede videokonferenčnih sistemov, pa jih bo na koncu vseeno začel uporabljati,« je prepričan, obenem pa opaža, da elektronska pošta zlasti pri mladih vedno bolj prehaja v uradno komunikacijo, besedilna sporočila in druga orodja pa v hitrejšo komunikacijo, sicer pa so preference, kaj bo kdo uporabil – elektronsko pošto, sporočila ali klic – odvisne od konkretnega primera.
Tehnologija za premagovanje razdalj
In od narodne pripadnosti? Ne, če vprašate predavateljico na fakulteti za družbene vede in raziskovalko na Mirovnem inštitutu dr. Mojco Pajnik, ki se je v sklopu raziskovalnega projekta ukvarjala s proučevanjem vloge informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v kontekstu migracij. Ugibanje o specifikah komuniciranja nekega naroda ali kulture je po njenem mnenju lahko zelo kontraproduktivno, saj nas »hitro lahko napelje na sklep o nekompatibilnosti kultur, na primer da migranti tako drugače živijo, komunicirajo, razumejo, da bo z njimi nemogoče živeti«.
Razlike je, kot pravi, zato nujno treba brati in razumeti v kontekstu strukture in jih presojati z upoštevanjem tega, kdo ima moč, položaj in kako se prek moči reproducirata hierarhija in neenakost. »Pomembno je, da prepoznamo neenakost med ljudmi v pomenu dostopa do tehnologij in tudi veščin ter možnosti uporabe. Tukaj se pokažejo pomembne razlike, in sicer da tisti z več ekonomskega in socialnega kapitala več pridobijo s širšo dostopnostjo tehnologij. Čeprav nekatere raziskave omenjajo manjšanje digitalnega neskladja v globalni perspektivi, še vedno obstajajo vidne razlike v socialnem statusu, spolu, etničnosti in ne nazadnje državi rojstva, tudi stopnji revščine in drugem. Ženske imajo denimo manj možnosti uporabe tehnologij, kot tudi manj možnosti učenja uporabe; podobne razlike obstajajo glede na socialno-ekonomski položaj: tisti iz revnih okolij so digitalno manj pismeni in tako naprej.«
Francija bi ustavila večerno službeno komunikacijo
A ne glede na to, kakšne so razlike med posamezniki in njihovim načinom komuniciranja, ni veliko takšnih, ki bi se lahko izognili sodobni tehnologiji. »Tehnologije danes sooblikujejo vsakdanje življenje. Nekateri denimo govorijo o prenosnem telefonu kot o delu telesa, o utelešeni tehnologiji, ki je spojena z individuumom, njegovim ali njenim načinom 'biti v svetu',« pravi dr. Mojca Pajnik in dodaja: »Dneva brez takšnega ali drugačnega prenosnika si ne predstavljamo več. Ponotranjili smo nujnost, da se je treba takoj odzvati na sporočilo, da je treba redno vzdrževati stike, se informirati, skratka biti vseprisoten, da si sploh lahko kakorkoli prisoten v 'mrežni družbi', virtualnem in realnem, pri čemer je razlika med obema zelo, če ne že povsem zabrisana.«
In ko smo že pri vseprisotnosti, za konec ne moremo mimo ideje, ki jo je pred kratkim dobila Francija in z njo v najboljšem primeru povzročila privzdigovanje obrvi, v slabšem pa norčevanje. Socialistična stranka Françoisa Hollanda je pripravila ukrep, ki bo, če bo potrjen v parlamentu, zaposlenim omogočil, da se, ko niso v službi, izklopijo. Da bodo skratka, ko jim bo šef po izteku uradnega službenega časa poslal nujno elektronsko sporočilo, tega lahko mirno ignorirali. V praksi naj bi bilo to videti tako, da bodo podjetja z več kot 50 zaposlenimi morala določiti termine, v katerih naj zaposleni ne bi pošiljali elektronskih sporočil in nanje odgovarjali. Francoska vlada meni, da bi s tem vsaj delno ublažila problem nenehne povezanosti in delovnega stresa. Ko bi zaposleni zapustili delo, bi ga tako vsaj v teoriji resnično zapustili, ne pa da, kakor je za BBC povedal eden od socialističnih poslancev Benoit Hamon, kot pes ostanejo privezani na (elektronskem) povodcu. »Besedila, sporočila, elektronska pošta – kolonizirajo življenje posameznika do te mere, da se na koncu zlomi.«
Morda imajo francoski socialisti prav, saj dom že dolgo ni več samo prostor za domače opravke, ampak so sodobni načini komunikacije, ki se jih po lastni ali tuji želji ne moremo otresti ne v kuhinji ne v spalnici, popolnoma okupirali naše življenje. Je pa vprašanje, kako bi takšna prepoved delovala v tistem malem španskem mestu Jun, ko bi, če karikiramo, v primeru pretepa zakoncev v sosednji hiši po osmi uri zvečer tvitnili policiji, naj prihiti na pomoč.
