Še preden je društvo Nova slovenska zaveza v spominskem parku v Grahovem pri Cerknici aprila 2014 priredilo spominsko mašo in odkrilo spomenik domobrancem, ki so padli v spopadu s partizani novembra 1943, so svojci pokojnega Mihe Pelana od društva zahtevali, da s seznama padlih črta njegovo ime. Čeprav so jih prepričevali, da njihov sorodnik ni bil domobranec, so naleteli na gluha ušesa.
Nečaka pokojnega Pelana, Zdenka Zalar in Ernest Pelan, sta zato na okrajnem sodišču v Cerknici vložila tožbo za odstranitev imena njunega strica. Sodišče je zdaj odločilo in dalo prav svojcem, društvu pa naložilo, da s spomenika odstrani ime pokojnega Mihe Pelana. Sodba še ni pravnomočna.
Sušnik prepričan, da lahko zapiše resnico
»Na odločitev sodišča se bomo seveda pritožili iz povsem preprostega razloga – ker mislimo, da imamo pravico na spomenik zapisati stvari, ki so resnične,« je povedal predsednik društva Nova slovenska zaveza Peter Sušnik. V društvu namreč vztrajajo, da s tem, ko so na spomenik zapisali tudi ime Mihe Pelana, nikogar ne žalijo. »Ker pa gre za prvi tak primer sodne odločbe, se nam zdi pomembno, da se o tej dilemi izreče tudi pravna država, saj bo odločitev pomembna za nadaljnjo sodno prakso. Pri tem ne gre za nikakršno osebno zamero do svojcev, gre enostavno za to, da se o tem izreče pravna država,« je pojasnil Sušnik.
Na drugi strani nečak zdaj še vedno na spomenik zapisanega Mihe Pelana Ernest Pelan upa, da bo sodišče tudi po pritožbi odločilo enako in da bo vsega tega kmalu konec. »Ko sem Sušnika vprašal, zakaj niso na seznamu tudi tisti, ki so v Grahovem padli pod bombami Nemcev, je rekel, da o tem sploh niso razmišljali,« je povedal Pelan.
Stric bi se v grobu obračal
Nečaka pokojnega Pelana sta v tožbi zatrjevala, da je njun stric, vdovec, ki je večino življenja preživel z njuno družino, v tem spopadu padel povsem naključno in ne kot pripadnik formacij slovenskih domobrancev. Ravno nasprotno, vsa družina je bila na strani partizanov, tudi pokojni Pelan je z njimi aktivno sodeloval. Kot sta v svojem zagovoru povedala tožnika, bi se njun stric »v grobu obračal, če bi vedel, na kakšnem spomeniku in v kakšnem kontekstu je zapisano njegovo ime«.
Pelanova hiša je bila poleg postojanke domobrancev v Grahovem. Glede na opise sosedov se je med spopadom skupina domobrancev iz postojanke zatekla v Pelanovo hišo, po odhodu iz hiše pa v njej pustila strojnico. Ker naj bi se Pelan ustrašil, da bi partizani v njegovi hiši našli orožje in ga obdolžili sodelovanja z domobranci, je vzel orožje in ga hotel odnesti iz hiše. Pred hišo so ga videli partizani, ki naj bi ga, tako piše v tožbi, zamenjali za pripadnika domobrancev in ga na mestu ustrelili.
Tožnika sta zaradi imena na spomeniku tudi osebno zelo užaljena oziroma prizadeta, uvrstitev imena na spomenik domobrancem pa pomeni kršitev pravice do pietete, pravice, ki sodi k pravici do osebnega dostojanstva. Poleg tega menita, da poseg v osebnostno pravico do pietete ni sorazmeren z ustavno pravico do svobodnega izražanja, saj »sporni spomenik ne navaja zgodovinskih dejstev v nevtralni obliki, pač pa so na njem ideološko obremenjeni zapisi, katerih namen je propagiranje in opravičevanje domobranstva. Ti se namreč glede na zapis na spomeniku prikazujejo enostransko in zgolj kot nedolžne žrtve, partizani pa kot zločinci.«
Nova slovenska zaveza ne verjame »zgodbici«
V Novi slovenski zavezi »zgodbici« o skrivanju strojnice ne verjamejo in pravijo, da o tem nihče od opisovalcev spopada ne ve nič. »Pelan ni bil ustreljen po naključju, temveč so partizani vanj streljali namerno kot v vojno tarčo, ne da bi se prepričali, ali je res vojak,« so zapisali v svojem odgovoru na tožbo. Po njihovem mnenju so ga partizani ob napadu ustrelili kot civilista in ga nato vrgli v ogenj ter pokopali v neoznačenem grobu skupaj z drugimi 43 sežganimi vaščani in domobranci.
Podatke o tem spopadu je društvo povzelo po seznamu žrtev druge svetovne vojne, ki ga je uradno zbrala cerkniška občinska komisija za raziskavo povojnih pobojev, seznam pa je objavil zgodovinar Stane Okoliš v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem.
Njihov argument je tudi dejstvo, da spomenik stoji na zasebnem zemljišču društva, kamor pravice tožnikov ne sežejo.
