Ko je imela 17 let, so se starši odpravili na potovanje, ona pa je ostala doma s povišano telesno temperaturo. Tega starši niso vedeli, sicer se verjetno ne bi odpravili. Zaradi slabega počutja je tisti dan spila le nekaj vode. Brez pravega apetita je nadaljevala teden in posledično izgubila nekaj kilogramov. »Po tem tednu so mi znanci in prijatelji prigovarjali, da sem videti čudovito. Dobila sem zagon za še malo in še malo. Takrat se še nisem zavedala, da sem se ulovila v ognjeni krog,« pripoveduje Barbara Sarić.
»Jej!« »Ne bom!«
Starši so kmalu uvideli, da je izgubila preveč kilogramov in da oblačila na njej visijo. Peljali so jo k osebni zdravnici, ki jo je prepričevala, naj se vendar ustavi, saj ima anoreksijo. »Začeli so me tehtati, vsak dan. Bilo je mučno. Kontrola je bila izjemna, jaz pa sem vračala v enaki meri. Ko sem kontrolirala vnos hrane, sem se počutila močno, ponosno nase. Počela sem marsikaj, samo da ne bi jedla, a mi ni uspevalo. Starši so bili močnejši. Sploh oče, ki me je vozil s seboj v avtomobilu s hrano vred. Ja, takrat sem se počutila kot na tekmi, nisem razumela, da tekmujem sama s seboj in svojo ranjeno osebnostjo,« je zaupala Sarićeva, ki je na najnižji točki pri višini 172 centimetrov tehtala pičlih 45 kilogramov.
Zdravnica ji je ob tehtanju zabičala, da vsak nadaljnji izgubljeni gram pomeni bolnišnico in transfuzijo. Šele takrat jo je zadelo: »V meni je odmevalo 'ne, ne, bolnišnice pa že ne. V bolnišnico ne grem!' Takrat sem šele uvidela resnost situacije in se zavedla, da sem bolna.« Obiskovala je psihiatrinjo, vendar kot sama pravi, dokler ni bila pripravljena na spremembo, ta ni prišla. Boj z anoreksijo posameznik dobi šele, ko z njo razčisti sam.
Biti svetlolaska z modrimi očmi
Barbara Sarić je danes psihoterapevtka, ki je diplomirala prav na temo anoreksije. Na vprašanje, ali je poklicno pot izbrala zaradi anoreksije, ki jo je premagala kot najstnica, odgovarja, da zaradi anoreksije ne, pač pa zaradi vsega, kar je pripeljalo do nje. Hrana je bila namreč le njeno sredstvo za reševanje čustvenih stisk.
»Pri 17 letih sem se načeloma počutila povsem v redu, kot vsaka tipična najstnica sem si kdaj želela, da bi imela določene dele telesa drugačne, da bi bila svetlolaska z modrimi očmi. Danes pa vem, da se nisem imela zares rada. Vedno sem se počutila drugačno od drugih. Mislili so, da sem vzvišena, v sebi pa sem bila vedno mala, nepotolažena Barbi, z občutkom neprimernosti,« je bila iskrena.
Zdrava samopodoba je po njenih osebnih in strokovnih izkušnjah temelj psihofizičnega zdravja, otroštvo pa nadvse pomembno obdobje, ko vsrkavamo vase vse, kar nam daje najbližje okolje. Tako pridobivamo občutek sebe. V kolikor so to negativni občutki, se lahko posledice kažejo skozi vse življenje oziroma vsaj dokler vsega skupaj ne ozavestimo in predelamo.
Lačni sprejetosti
»Motnje hranjenja so motnje v sprejemanju samega sebe. So čustvene motnje, s katerimi obvladujemo stres in želimo dobiti nadzor nad lastnim življenjem,« je poenostavljeno pojasnila Sarićeva. Motnje hranjenja (mednje prištevamo anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje) se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in težavam. Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih težav, ki se zdijo nerešljive, ali pa gre za prizadevanje nadzorovati lastno telo in življenje v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga nadzorujejo drugi.
Motnje hranjenja so lahko tudi reakcija na dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo. »Anoreksični na primer strada, saj ne najde hrane, ki bi mu 'teknila'. Ali drugače: ne najde oziroma ne dobi pristne čustvene komunikacije, brez laži, občutkov krivde, očitkov, zastraševanja, projekcij ...«
Tovrstnih stisk je po besedah psihoterapevtke v Sloveniji ogromno. Četudi je njeno primarno področje dela partnerska terapija, pomaga tudi mladim z motnjami hranjenja. Odkriva jih pretežno pri najstnicah in manj pri fantih, četudi število teh ni zanemarljivo.
Želja po spremembi
Uspešno zdravljenje oseb z motnjo hranjenja je – kot dokazuje tudi primer Sarićeve – možno le ob ustrezni motivaciji, saj je osnova zdravljenja psihoterapija, ki pa je ni mogoče izvajati, če je posameznik ne želi. Motnjo hranjenja lahko obravnavajo ambulantno ali bolnišnično, odvisno od starosti, izraženosti bolezni ter pripravljenosti za zdravljenje.
»Pred leti sem obiskala psihiatrinjo, ker psihoterapevtske pomoči takrat ni bilo,« je dejala Sarićeva. »Postopek me je razočaral. Ni bilo odnosa, pravega pogovora, le formularji,« je bila kritična in predstavila prednosti psihoterapije, kjer je v prvi vrsti odnos med terapevtom in posameznikom. Gre za odnos, ki je v bistvu rekonstrukcija odnosov z našimi najbližjimi. Je odnos, ki išče vzroke za nastale posledice, tako kot je to nujno pri anoreksiji. Pri psihoterapiji je, je poudarila sogovornica, pomembna kontinuiteta, ponavadi terapije potekajo enkrat na teden po eno uro. Čas zdravljenja ni vnaprej določen; lahko gre za tri mesece, pol leta ali več.
Zelo narobe bi bilo misliti, da motnje hranjenja niso ozdravljive, vedeti pa moramo, kaj pomeni ozdravljivost. Posameznik ni ozdravljen takrat, ko nima več simptomov (na primer odpora do hrane pri anoreksiji ali izzvanega bruhanja pri bulimiji) ali pa so ti prisotni le v minimalni obliki, temveč šele takrat, ko se dobro počuti v svoji koži.
