Chilcotova, žal le politična, obsodba britanske invazije na Irak je nedvoumna. Za vojno ni bilo nobenega pravega razloga in tudi ne mednarodnopravne osnove. Obveščevalni podatki o Huseinovem orožju za množično uničevanje so bili dvomljivi, Blair pa je pripomogel k spodkopavanju varnostnega sveta ZN, poslal v vojno slabo opremljene britanske vojake in ni imel nobenega načrta, kako ravnati po vojni. Ignoriral je ne samo lastno ljudstvo, ki je vojni nasprotovalo, ampak tudi ugovore evropskih partneric Nemčije in Francije ter pripomogel k neobvladljivemu kaosu, ki pretresa današnji Irak. Poročilo, ki ga je za tri Biblije, bo morda imelo v Veliki Britaniji tudi kakšne pravne posledice. Ne za Blaira samega in tiste, ki so pomagali pri napihovanju njegovega vojnohujskaškega ega, lahko pa za nekatere, ki so postali njegove žrtve, saj se med drugim obetajo tožbe sorodnikov v Iraku po nepotrebnem padlih britanskih vojakov. Če drugega ne, bi v tem primeru Britanci dobili zadoščenje, da sedemletna preiskava in deset milijonov davkoplačevalskih funtov ni šlo samo za to, kar vedo že od samega začetka njihove iraške avanture – namreč, da so se vanjo zapletli prek laži lastnih politikov.

A tudi če bo ostalo pri tem, velja ugotovitev, da je v koaliciji leta 2003 voljnih držav za eklatantne laži pred ameriško invazijo na Irak le Velika Britanija opravila nekakšno katarzo. Ta seveda ne bo pripomogla k izboljšanju sedanjega uničujočega položaja na Bližnjem vzhodu, za katerega le Blair in njegovi somišljeniki vztrajno trdijo, da nima korenin v dogajanju pred marcem 2003 od Vilne do palače ZN ob Vzhodni reki. Če bi Chilcotovo poročilo ugledalo luč sveta kmalu po koncu zaslišanj januarja 2011, morda tudi tedanji francoski predsednik Sarkozy ne bi v Libiji zgolj zdravil svojih kompleksov in bi imel pri roki za tamkajšnjo krizo ustreznejšo rešitev od kaosa, ki ga je ustvaril skupaj z zdaj odhajajočim britanskim premierjem Davidom Cameronom in sicer zadržanim, a Londonu zvestim čezatlantskim zaveznikom. Na Tonyja Blaira osredotočena britanska personifikacija koalicij voljnih, da se pobije nekaj sto tisoč ljudi v imenu zlaganega cilja, ki so jo povzeli tudi mediji, v mednarodni skupnosti ne bo imela učinka nürnberških procesov, obstaja pa možnost, da se bodo razni vojni hujskači tudi na samoreklamiranem brezgrešnem Zahodu znašli pod drobnogledom.