Toda ta zapolnitev vrzeli pravzaprav ni prinesla posebnega estetskega zvočnega doživetja. Preprosto zato ne, ker se je nastopajoče glasbenike zelo slabo slišalo ali pa se jih sploh ni, ne glede na to, ali si bil poslušalec na ladjici ali si stal na rečnem bregu. Akustične inštrumente je preglasila glasba iz številnih zvočnikov ob gostinskih lokalih vzdolž Ljubljanice, mladi glasbeniki pa so tako ostali brez tehtne povratne informacije o izvedbi. Glasbo iz zvočnikov marsikdo pravzaprav dojema kot hrup, kot vir zvočnega onesnaženja, ki pa ga pravzaprav nihče ne regulira; mestni in inšpekcijski odloki sicer omejujejo gostince pri ustvarjanju zvočne podobe mesta, v praksi pa se omejitev nihče ne drži, niti jih pretirano ne sankcionirajo.
Vodna gladina je sicer odličen zvočni prevodnik, kar gre na mlin tovrstnemu koncertnemu prizorišču, je pa akustika odvisna še od marsičesa drugega, denimo od lege ladjice v rečnem kanalu, od smeri vožnje, kot tudi od dejstva, v katero smer piha veter; svoje doda tudi konstrukcija same ladjice. Na to se pretirano, razen s kakšnim vetrolovom, ki zadržuje ne le zvok, ampak tudi note na pultih, ne da vplivati. Lahko pa se vpliva na druge moteče zvoke v okolici, denimo na gostince, da vsaj za nekaj črtic zmanjšajo jakost zvoka na svojih aparaturah. Vsaj takrat, ko na reki ali na rečnem bregu poteka akustični koncert.
Ampak to bi zahtevalo kar nekaj koordinacije med zainteresiranimi, ki bi jo lahko prevzel denimo Zavod za turizem Ljubljana ali kdo drug, ki ima vpogled v dogodke v mestu in ima v rokah tudi določene pristojnosti. Festival Ljubljana, denimo, ima ugled, ima tudi vpliv na mesto in mestno politiko, in v tej smeri bi lahko delali določene premike – sploh zdaj, ko je zraven tudi njihov neposredni interes. Podobno kot so morali premisliti in dodelati akustiko Kongresnega trga, ko so svoje prireditve s spektakelskimi ambicijami pripeljali v prenovljen prostor, bi morali zdaj premišljevati tudi o akustični podobi reke Ljubljanice in njenih prenovljenih bregov. Ne le zaradi svojih dogodkov in interesov, ampak tudi zaradi drugih zainteresiranih meščanov (in posledično potencialnih obiskovalcev festivala) z bolj pretanjenimi ušesnimi brbončicami, med katerimi so tudi glasbeniki, katerim predstavljajo ulica, mostovi in rečni bregovi edino koncertno »dvorano«, ki si jo lahko privoščijo. Šele potem lahko govorimo o sinergiji mesta in festivala ter njunih (družbenokoristnih) presežkih.
