Lansko leto so v nove stroje in specialno merilno napravo vložili 600 tisoč evrov, letos pa nameravajo za zagon nove tehnološke linije izdelkov za avtomobilsko industrijo vložiti še do pol milijona. Gre za tehnologijo nadgradnje procesov za brizganje zahtevnih izdelkov iz plastike.
Simona Petrič pravi, da se bodo posvetili zlasti poslovanju in krepitvi sodelovanja v tržnih nišah, kjer so najmočnejši, ter še naprej izboljševali kakovost poslovanja, procesov in izdelkov. Lani so največ truda namenili prav optimizaciji procesov in zvišanju produktivnosti, k čemur bodo težili tudi letos. Lani zato tudi niso dodatno zaposlovali.
Vse bolj pa se nakazuje tudi nastajanje njihovega lastnega razvojnega oddelka. Preteklo leto so s tem namenom že zaposlili mladega raziskovalca iz gospodarstva, ki dela doktorat, in je razpet med strokovnim študijem in delom v podjetju. »V prihodnje bo v Sloveniji nujno intenzivno okrepiti sodelovanje in povezovanje med fakultetami in gospodarstvom, če želimo mlade čim prej navdušiti in usposobiti za strokovno delo in potrebe gospodarstva ter današnjega poslovanja, s poudarkom na inovativnih in razvojnih rešitvah,« pravi Simona Petrič.
Letos se usmerjajo predvsem v pridobivanje potrebnega strokovnega, zlasti visoko izobraženega kadra. V proizvodnji bodo zaposlovali šele tedaj, ko se bo pokazala potreba. »Da bi imeli ljudi, zaposlene na rezervo, pa ni možno, saj dobro vemo, kako visoki so stroški dela pri nas,« pojasni Simona Petrič. »Zaslužki na našem segmentu, v dobaviteljski verigi avtomobilske industrije, v kateri pretežno delamo, so zelo majhni, in to ob zahtevah po izjemno visoki kakovosti. Vsako leto delamo za manj ostanka, zato moramo nenehno iskati nove rešitve in izboljšave ter zniževati stroške, prav tako pa je treba vsako novo zaposlitev zelo dobro premisliti in preračunati.«
Za mesečni neto prejemek tehničnega strokovnjaka v višini 1500 do 2000 evrov mora podjetje plačati med 35 in 50 tisoč evri letno. »Socialna kapica bi res razbremenila najdražjo delovno silo pri nas in s tem mogoče delno preprečila tudi beg strokovnjakov v tujino, a šele s plačami nekje nad 6000 evrov bruto. Čeprav bi naše podjetje za dolgoročni razvoj nujno potrebovalo tak kader, pa si ga ob sedanji dodani vrednosti še ne more privoščiti v večjem številu. Tu se zato zastavlja retorično vprašanje, za katera podjetja pri nas je tak ukrep dober in na katera nima večjega vpliva ali pa ga celo sploh nima.
Gospodarstvu in podjetništvu je nujno treba takoj omogočiti, da zadiha, saj so previsoka obremenitev plač, bančni oziroma kreditni krč ter rigidna in nefleksibilna delovna in druga zakonodaja premočni in ovirajo delovanje in razvoj. Z nižjimi davki in prispevki je treba znižati strošek dela, saj že predolgo izgubljamo konkurenčnost na trgu. Podjetje ima lahko še tako inovativen in napreden izdelek, a če ta ni ravno visoka razvojna ali svetovna inovacija, ki prenese višjo ceno, mu na trgu z njim ne bo uspelo.«
Petričeva opozarja tudi na nenehno nižanje generalne bonitetne ocene Slovenije ter posledično tudi slovenskega gospodarstva ter podjetij. Vlagatelji in kupci vidijo določeno tveganje pri sodelovanju z našimi podjetji. »Uspešna in razvijajoča se podjetja trenutno nujno potrebujejo sveža posojila. Večina tistih, ki dobro in pošteno delamo in garamo, jih tudi pošteno odplačuje. A naj bo cena posojil realna, in naj ne zajema cene napak, ki so se v času krize dogajale v bančnem sektorju.«
Elvez danes neposredno izvozi tretjino svojih izdelkov, pri čemer glavnino, 46 odstotkov, prevzame nemški trg, sledita mu Velika Britanija (29 odstotkov) in Avstrija (10 odstotkov), izvažajo pa tudi Švico (6 odstotkov) ter v Italijo, Romunijo in na Finsko. Letos ne načrtujejo širjenja na nove trge, pač pa krepitev na že znanih, še posebno na srednjeevropskem ter nemškem, ki imata podobno poslovno kulturo, pričakovanja in razmišljanja kot Elvez.
Vpliv teh trgov je velik in zato vsakršno spremembo dogajanj v Nemčiji v Elvezu hitro občutijo. »Nemci so sicer zelo zahtevni, a smo imeli z njimi doslej dobre izkušnje, njihova poslovna kultura nam je blizu,« pravijo v Elvezu. Zadnji dve leti opažajo, da do prve polovice leta naročila iz Nemčije naraščajo, v drugem delu leta postopno padajo, v zadnjem četrtletju pa je promet občutno nižji.
Pogledujejo pa tudi proti Srbiji, kjer so pred časom že izpeljali nekaj manjših poslov. »Srbska vlada veliko vlaga v obuditev gospodarstva in menim, da slovenska podjetja tega ne izrabljamo dovolj. Bojim se, da nas bodo drugi prehiteli. Sicer se že nekaj časa govori o velikem Fiatovem projektu v Kragujevcu, a se vse skupaj zelo počasi in nesistematično, za bolj neposredno vključitev pa imamo premalo pravih informacij. Po mojem mnenju so nekatere stvari že vnaprej dogovorjene,« pravi Simona Petrič, ki hkrati pove, da jih zanima tudi bazen na območju Banjaluka - Laktaši, kjer je prisotnih vse več slovenskih podjetij.
Elvez je v letu 2009, ko ga je prizadela kriza, posloval z izgubo v višini 322 tisoč evrov. Povzročil jo je približno 30-odstoten upad prometa in naročil zaradi svetovne krize, pretežno v avtomobilski industriji. Že leta 2010 je podjetje poslovalo pozitivno, leto 2011 pa končalo s približno 200 tisoč evri čistega dobička.
Plačilno nedisciplino preprečujejo tako, da se sami trudijo plačevati dobaviteljem v roku oziroma s čim manjšimi zamudami ter da imajo tako s kupci kot dobavitelji vzpostavljeno aktivno povezavo in dobro komunikacijo. Aktivno tudi spremljajo dogajanje in informacije ter bonitetne ocene kupcev in dobaviteljev, saj so ti podatki bistvenega pomena za nadaljnje sodelovanje ter odločitve.
»Spremljanje in nadzor nad likvidnostjo ter denarnim tokom je v času zaostrenih gospodarskih razmer zelo pomembno. Optimalno skušamo nadzirati in regulirati tako terjatve in obveznosti kot tudi zaloge. Za zdaj obratna sredstva obvladujemo ter stremimo k temu, da so čista obratna sredstva čim nižja, a še vedno dovolj visoka, da ne prihaja do motenj v poslovnem in proizvodnem procesu.«