Dr. Zadel je govoril o spremembah in človekovem odnosu do sprememb, proti koncu njegovega pronicljivega in hudomušnega predavanja pa se je dotaknil tudi cone udobja (t.i. comfort zone). Gre za cono oz. področja našega življenja, kjer se dobro počutimo, smo samozavestni, suvereni in imamo občutek, da so tam stvari pod našo kontrolo. Tako področja so npr. lahko delo, ki ga obvladamo in nam veseli ali pa naši hobiji. Vendar pa je za posameznikov razvoj in večanje kompetentnosti ponavadi potrebno iti izven te cone, kar predstavlja običajno dokaj velik osebnostni izziv.
O tem sem intenzivno razmišljal prvih 20 minut teka, ki je potekal po cesti navkreber, ko gre vedno za tiste trenutke, ko moraš pri sebi zavestno napeti vse sile, da se spraviš v akcijo, greš ven iz cone udobja (ki ti pravi, kako fajn bi bilo še ležati v topli postelji) in začneš uživati v teku.
Dr. Zadel je omenil, da se cona udobja ob neaktivnem delovanju zmanjšuje, postaja vedno manjša in lahko postane cona bolečine – in res je tako, sem razmišljal dalje, ob novem ovinku na poti mimo samostana Olimje – bolj ko postajaš v življenju pasiven, bolj padaš v negativno spiralo, ko vedno težje delaš stvari, ki si si jih zadal kot svoje cilje (op.p. spomnim se na primer kolegice, ki je hotela napredovati v službi, pa se je zaradi strahu, da pri tem ne bo uspešna, še bolj zaprla vase, postala manj aktivna, se nato manj zanimala za posel in stroko znotraj njega, ni več iskala novih priložnosti in napredka pri delu ter na ta način sebi zmanjšala možnosti za dosego svojega cilja).
In ko sem obrnil nov ovinek, ki me je peljal proti deželi čarovnij in igral nad Olimjami, sem spoznal, kako prava je ravno obratna pot, ki jo je predavatelj predlagal v svojem predavanju – da se podaš v cono treninga (op.p. cona treninga je lahko naše delo oz. vsaka proaktivna aktivnost oz. aktivno človekovo vedenje/delovanje), ki ti omogoči, da razširiš svojo cono udobja do neslutenih mej in s tem posledično cona treninga postane cona udobja. V mojem primeru sta se ti coni izenačili, ko sem presegel megleno mejo in začutil sonce, ki je prodiralo s hribov in takrat je tek postal lahkoten in pravi užitek – zadnja ura, ki je potekala čez drn in strm, v jesenskih barvah gozda in mehkem terenu, je potekala brez bolečin, kar letel sem po poti, ko je tek postal meditacija in ti narava sama daje moč in energijo, da tečeš povsem lahkotno in sproščeno.
Točno tako je, kot je rekel dr. Zadel, sem pomislil – cona treninga postane cona udobja, ko jo dovolj veliko prakticiraš in potem se cona udobja kar širi in širi. Sam se trenutno ravno pripravljam na Ljubljanski maraton in to lahko potrdim: če pomislim, kako mi je bilo preteči 10 kilometrov dobrih 20 let nazaj, ko sem začel s tekom in kako je s tem danes, ko ga že dolgo vrsto let redno prakticiram – teh dobrih 10 kilometrov je danes čisti užitek, sprostitev po napornem delovnem dnevu ali odličen uvod v nov delovni dan, ki ga napolni z energijo in dobro voljo. Kar pomeni, da je redno delovanje v coni treninga povzročilo, da je danes ta cona udobja bistevno večja, kot je bila takrat, ko sem šele začel teči in sem se dobro počutil mogoče samo prvih nekaj 100 metrov (potem pa se je telo soočilo z nečim novim in je začelo vpiti in kričati, kaj pa je sedaj to??).
Tudi podjetništvo in naše službe so vsekakor ena izmed aktivnosti, kjer se moramo velikokrat podati daleč iz cone udobja in pri tem ostajati tam dlje in dlje časa ter stalno preizkušati svoje meje. Še posebej v primeru, da želimo pri svojem delu stalno napredovati in se izboljševati. Kar pomeni, da so za naš razvoj in rast (pa naj bo to na področju posameznika ali pa organizacije oz. podjetja), napredovanje in uspešno delovanje v prihodnosti nujni sprehodi iz cone udobja. Namreč, šele, ko stopimo ven iz te udobne cone, se bomo soočili z novimi izzivi, novimi vidiki in stopnjami problemov, mogoče tudi z novimi strahovi, ki jih do sedaj nismo poznali, vse to pa nam bo omogočilo razvoj novih priložnosti ter osebnostni razvoj.
Če zaključim današnje razmišljanje, bi lahko rekel, da je enostaven recept za poslovni ali pa osebni napredek ta, da se redno podajamo v cono treninga, smo proaktivni in ne čakamo, da se bodo zunanje okoliščine spremenile v naš prid, temveč življenje vzamemo v svoje roke ter s tem držimo kontrolo nad njim. To pa je tista pozitivna, navzgor obrnjena spirala uspeha.
