Vsa nova biotehnološka zdravila potrebujejo čiščenje in to predstavlja vsaj 60 odstotkov cene oziroma proizvodnje novega zdravila. V tem delu postopka mi poskrbimo za vsaj eno fazo in to pomeni, da imamo lahko zelo hitro vsaj 30 ali 40 odstotkov trga pri novih zdravilih. Trenutno pa imamo mogoče le pol odstotka svetovnega trga.
Tožba, s katero ste odvzeli patent tekmecu, je bila gotovo velik zalogaj.
Da, tožba je trajala štiri leta in je bila kar draga, res pa je, da ni bil tak problem dokazovati originalnosti, saj smo zaščitili tako obliko kot material. Če bi bile stvari bolj zapletene, verjetno ne bi finančno zmogli te bitke, tako pa je zaradi zadostne jasnosti postopek relativno kratek in niti ni vpletel veliko odvetnikov.
Kraja intelektualne lastnine in tožbe v zvezi s tem so za farmacevtski svet nasploh značilne, a vi ste za zaščito dobro poskrbeli kar v 50 državah.
Za zaščito patenta smo poskrbeli v vseh tistih državah, katerih trg nas zanima. Kjer pa biotehnologija in farmacevtska industrija nista dosti razvita, seveda ne gremo v zaščito. Tam se ne bojimo kakšne velike konkurence, pa tudi ne bi mogla potem prodajati na trgu, kjer zaščito imamo.
Dovolj prostora za širitev dejavnosti in nove zaposlitve vam nudi razvojno-raziskovalni objekt s 4000 kvadratnimi metri, ki ste ga lani zgradili v Ajdovščini. Tam so bili ugodnejši pogoji kot v Ljubljani, a menda ste že razmišljali celo o selitvi v Avstrijo.
Dobili smo ponudbo iz Avstrije, da nam na Koroškem dajo zemljišče brezplačno in subvencionirajo skoraj 50 odstotkov gradnje, a smo se odločili, da je Ajdovščina bolj primerna tudi glede vožnje na delo naših ključnih raziskovalcev. Nekaj je seveda prispevala tudi naša želja, da ta visoka tehnologija ostane v Sloveniji.
Verjetno imate postopke izdelave skrbno varovane v podobni tajnosti kot Coca Cola svoj recept.
Know how v podjetju se skrbno čuva in ga tudi vsi lastniki ne poznajo. Ne vidimo razloga, da bi lastniki morali vedeti kaj več o tehnologiji in proizvodnji. Poznajo finančne podatke in vedo, kdo so kupci, glede tehnologije in proizvodnje pa je bolje, da je seznanjenih čim manj ljudi, saj je tako manj možnosti, da se skrivnosti razvejo.
Tudi v Avstriji imate nekaj let istoimensko podjetje, ki ima uradno v lasti slovensko Bia Separations. Zakaj in kakšna je pravzaprav lastniška struktura podjetja?
Družba Bia Separations d.o.o. je registrirana v Sloveniji od leta 1998 in ima vse patentne pravice, res pa je, da smo leta 2007 ustanovili družbo v Avstriji zaradi lažjega dostopa do tveganega oziroma lastniškega kapitala. A firma v Avstriji ima samo ekskluzivno pravico prodaje vseh produktov slovenske firme. Največji lastnik je še vedno sklad Horizonte, ki je bil skupaj z raziskovalci kot fizičnimi osebami med soustanovitelji podjetja. Horizonte in ustanovitelji nadzorujejo več kot 50 odstotkov lastniškega deleža.
Ste med upravitelji tega sklada, ki je vložil kapital že v več slovenskih podjetij. Je Bia Separations vaša najbolj uspešna naložba?
V Sloveniji smo imeli kar veliko uspehov, tako da je težko reči, da je to največji uspeh. V našem potrfelju naložb smo imeli že dve zlati gazeli, Big Bang in Keko Varicon, pa nekaj podjetnikov leta, zelo uspešen je tudi Comtech iz Ljutomera, ki se je zaradi težav s stečajnimi postopki preselil v Avstrijo. Bo pa Bia Separations verjetno največji uspeh v prodaji. A pot do uspeha je trajala precej dlje časa, kot je normalni časovni okvir za sklade tveganega kapitala.
Kakšni pa so sedanji časi za sklade tveganega kapitala? Se zato, ker banke komaj kaj posojajo, za sklade poraja več priložnosti in ponudb za vlaganje v podjetja, ali pa je kriza tudi sklade enostavno preveč prizadela?
Zaradi neuspehov oziroma slabih rezultatov skladov tveganega kapitala v svetu se je trend upravljanja s tveganim kapitalom spremenil. Zdaj gre tu predvsem za družinske sklade in direktno vlaganje lastnikov denarja. Globalna kriza je torej tu pustila posledice, je pa ta industrija v ZDA bistveno bolj razvita kot v Evropi.
Kako vidite prihodnost takih skladov v Sloveniji?
Dodatna težava za Slovenijo je, da je majhen trg, zato vsako podjetje, ki želi postati zanimivo za sklade tveganega kapitala, potrebuje bistveno več časa do prodaje lastniškega dela sklada kot v tujini. Tujci za nakup podjetja niso zainteresirani, dokler to ne dosežen prometa od 10 do 20 milijonov evrov. V Sloveniji pa so skladi tveganega kapitala tako majhni, da si nobeden niti ne more privoščiti take naložbe, kot je Bia Separations. Še ko smo v letih 2002 in 2003 upravljali z največjim obsegom kapitala v višini prek 60 milijonov, je bila to relativno majhna finančna moč za biotehnološka podjetja. Samo za Bio smo doslej zbrali okoli 15 milijonov evrov lastniškega kapitala, še sedem naj bi ga v naslednjem letu.
Kako pa ste se pravzaprav odločili za prvi vložek v podjetje? Kaj je takrat pretehtalo?
Spoznali smo se v Tehnološkem parku Ljubljana. Dr. Štrancar je takrat vodil podjetje Bia d.o.o., ki je imelo zastopstvo kromatografskih aparatov, obenem so pa razvijali tehnologijo proizvodnje monolitnega materiala, ki je osnova za inteligentne filtre. V isti stavbi smo že financirali nekatere druge visokotehnološke projekte in počasi so skozi razgovore spoznali, da smo primeren lastnik za njih. Tako smo naredili novo podjetje. Štrancar je iskal predvsem potrpežljivega, dolgoročnega lastnika, ki mu bo pustil proste roke. In se je lepo izšlo.
