Ste asistent na Katedri za podjetništvo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in tudi direktor podjetja Optiprint, ki deluje dobra tri leta. Koliko je slednje prednost za vaše akademsko delo?
Ena najpomembnejših prednosti je gotovo kredibilnost, saj študentje postajajo vedno zahtevnejši, še posebno pri predmetih, pri katerih so praktične vaje vedno pomembnejši del srečanj. Razumljivo, od predavateljev in asistentov zato pričakujejo tudi lastne podjetniške izkušnje. Poleg tega lahko na marsikatero vprašanje odgovorim na podlagi lastnih izkušenj ali komentiram z lastnimi primeri. Vedno več je tudi individualnega mentoriranja, pri katerem skušamo s sodelavci z lastnimi izkušnjami, networkom ali lastnimi podjetji pomagati študentom pri zagonu posla ali pridobivanju izkušenj.
Kaj mlade po vaših izkušnjah najbolj ovira, da se ne vržejo v podjetništvo?
Sami sebi so največja ovira. Imajo preveč napačnih predstav o tem, kaj podjetništvo sploh je, koliko kapitala potrebuješ za zagon posla, kaj podjetnik pravzaprav počne, koliko pri tem tvega in podobno. Pri podjetniških predmetih se zato zelo trudimo, da bi dobili bolj realno predstavo o tem, kaj podjetništvo sploh je. Poleg tega ne moremo mimo mačehovskega odnosa države, ki je letos zopet dvignila prispevke za primer, ko študent ustanovi s.p. Če bi država s simboličnimi prispevki aktivno spodbujala študente predvsem višjih letnikov, da bi ustanavljali svoja podjetja, bi kot enega od ciljev predmeta uvedli tudi to. Ker pa prispevki znašajo vsaj 300 evrov mesečno in seveda vnesejo v začetek poslovanja relativno visoko tveganje, tega od študentov gotovo ne moremo pričakovati.
Ali akademska sfera oziroma država po vašem mnenju dovolj spodbuja to, da so profesorji tudi podjetniki in neke vrste gonilna sila spinoffov?
Na ekonomski fakulteti imamo na srečo dovolj podpore vodstva, da lahko razvijamo tudi inovativne metode poučevanja, ki zahtevajo drugačne pristope in prostore. Razumejo tudi, da z dejavnostmi zunaj fakultete posledično dvigujemo kakovost učnih programov. Težko pa kaj takega rečem za akademsko sfero, ki vsaj v primeru Slovenije nikakor ne priznava strokovnih dosežkov in njihovega pomena pri kakovosti pedagoškega dela. Za podjetništvo bi moralo veljati podobno kot za umetnost, kjer razstave pripomorejo k napredovanju v višje nazive. Gre za vsebinsko sorodne zadeve, kjer tako kot umetniki dobimo javno in celo mednarodno priznanje, da smo dobri na svojem strokovnem področju. Če bi na univerzitetni ravni omogočili tovrstno priznanje kakovosti pedagoškega kadra, kot je praksa marsikje v tujini, bi gotovo pripomogli tako k bolj kvalitetni pedagogiki kot k spodbujanju podjetnosti študentov. Profesorskih spinoffov je nekaj, a še zdaleč ne toliko, kot je tržno zanimivega znanja na univerzah in inštitutih. In obstoječa ureditev tega žal ne spodbuja.
Prepričani ste, da bi kampus lahko zagotovil tudi preboj … Že več let se namreč trudite preplesti skupine študentov različnih študijskih smeri. Kako vam gre?
Znotraj obstoječih študijskih programov to v praksi še vedno ni izvedljivo. Žal nimamo nobenega motivacijskega vzvoda ali infrastrukture, ki bi nam to omogočila. Od študentov ne moremo zahtevati, naj se vozijo na drug konec Ljubljane. To bi morda lahko zahtevala univerza ali pa vsaj vodstvo fakultet, ki pa o čem takem, kot vem, ne razmišlja. Poskušamo pa na druge načine, tako da z raznimi natečaji in tekmovanji poskušamo k sodelovanju pritegniti študente več različnih smeri in fakultet. Na tem področju je bil gotovo velik uspeh lani organiziran Start-up dogodek, ki sta ga prišla odpret celo takratni predsednik države in gospodarski minister. Na tri dni dolgem dogodku, ki so ga organizirali študentje, je sodelovalo okoli 30 študentov, ki so v treh dneh razvili kar nekaj zares odličnih podjetniških idej. Natečaj, ki ga ravnokar končujemo, je tudi oblikovanje univerzitetne linije oblačil pod pokroviteljstvom Mure, kjer študentje štirih različnih fakultet razvijajo novo blagovno znamko oblačil, namenjeno študentom. Zdi se mi, da so taki natečaji in podobne oblike sodelovanja zunaj rednega študijskega procesa v trenutnem položaju edina realna možnost za intenzivno sodelovanje študentov različnih fakultet ali smeri. Gotovo pa bi v tem in še marsikaterem drugem pogledu geografska združitev fakultet bistveno dvignila tako kakovost študija kot kvaliteto bivanja in dela študentov ter zaposlenih na univerzi. Tudi če nam uspe povezati nekaj fakultet in ustanoviti skupen podjetniški predmet, je končen cilj šola podjetnosti na univerzitetni ravni. Vsak študent bi moral med študijem poslušati vsaj en podjetniški predmet, znotraj katerega bi spoznal proces razvoja novih rešitev ter možnosti za ustvarjanje lastne zaposlitvene prihodnosti.
Kako je nastajal Optiprinit, koliko časa je minilo od ideje do ustanovitve in kako ste sami preverili idejo na trgu?
Problem dragega barvnega tiskanja in hkrati poslovno priložnost, ki iz tega izhaja, je identificiral prof. Aleš Vahčič. Testirali smo različne rešitve in po približno enem letu od prve ideje smo ustanovili podjetje; dva pedagoga in študent Lan Hvastija, ki je prevzel trženje in prodajo. Kot prvi na svetu smo začeli oddajati barvne multifunkcijske tiskalnike z neomejeno porabo potrošnega materiala, črnil, za fiksen mesečni znesek. Naša inovacija ni bila le tehnološka, temveč predvsem v poslovnem modelu, ki do takrat praktično ni obstajal. Do takrat se je strošek tiskanja v podjetju vedno meril po strošku natisnjene strani, ki pa pri našem poslovnem modelu ne igra praktično nobene vloge. Ceno barvnega tiska smo kot prvi na svetu izenačili s ceno črno-belega in podjetjem ter ustanovam začeli bistveno zniževati stroške ter poenostavljati tiskanje. Še preden je bila rešitev popolnoma stestirana, smo iskali podjetja, ki bi bila s partnerskim odnosom pripravljena naše tiskalnike testirati. Od ustanovitve julija 2009 smo tako še približno pol leta s prvimi strankami testirali poslovni model in tehnološko rešitev. Našli smo jih kar nekaj in z njihovo pomočjo smo rešitev razvili do konca in s 1. januarjem 2010 začeli intenzivno tržiti.
Po čem ste vedeli, da boste s produktom uspeli?
Vzporedno s preverjanjem ideje smo sestavili finančne projekcije in jih sproti dopolnjevali s podatki, ki smo jih dobili pri testnih strankah. Če ne bi finančne projekcije pokazale, da je z obstoječo organizacijo posla in dejanskimi stroški, ki nastajajo s testnimi strankami, možno zagotoviti dolgoročne dobičke, verjetno ne bi nadaljevali. O uspehu seveda nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, lahko pa v procesu prototipiranja in tržnega testiranja izločiš čim več tveganj, in če finančne projekcije sproti prilagajaš z aktualnimi podatki, je hitro jasno, kakšni so obeti za prihodnost.
S koliko evrov je Optiprint končal leto 2012 in kakšna so pričakovanja za letos, glede na to, da sta letošnja prva meseca tako obetavna?
Bilanc še nismo zaključili, po trenutnih podatkih pa bomo približno podvojili lanske prihodke (na 400.000 evrov), o dobičku zaradi visokih vlaganj v rast in razvoj ne upam ugibati. Gotovo pa bo rezultat pozitiven, pri tem ni dileme. V letu 2013 je prodaja v prvih dveh mesecih že dvakrat višja kot lanska v enakem času, zato zopet pričakujemo podvojitev prihodkov iz naslova oddaje tiskalnikov glede na leto 2012.
Čemu gre pripisati tak letošnji poslovni rezultat?
Ključna je dobra prodajna ekipa, brez dvoma. Poleg tega imamo odlično servisno podporo, zato praktično ni odpovedi. Začeli smo ponujati tudi novo serijo tiskalnikov, ki so občutneje zmogljivejši od prejšnjih, in tako dobimo tudi stranke, ki nam jih prej ni uspelo. Razvili smo tudi franšizno mrežo, ki sedaj pokriva območje celotne Slovenije. V oddelku Diplomska.si, ki smo ga odprli zaradi identificirane priložnosti in slabe ponudbe na področju celostne storitve lektoriranja, oblikovanja, tiska in vezave diplom, magisterijev in doktoratov, smo v letu 2012 glede na leto prej prihodke povišali za 50 odstotkov. Glede na to, da se trg krči, ker fakultete ukinjajo oddajo vezanih diplom, ter glede na to, da po bolonjskem sistemu marsikatera fakulteta celo ukinja diplomo kot zaključno delo, je to še toliko večji uspeh. Na visokokonkurenčnem trgu, kot je naš, sama ideja brez ekipe ni vredna počenega groša, zato je uspeh v 90 odstotkih posledica trdega dela vseh članov našega tima.
Boste zaposlovali za določen, nedoločen čas ali kako drugače in zakaj? Koliko vas bo predvidoma konec leta?
Lani smo se odločili, da bomo omejili število študentov in sodelavce raje redno zaposlili. Iz tega razloga in zaradi bistvenega povečanja obsega dela smo s štirih zaposlenih v začetku minulega leta do konca leta 2012 prišli na 11 redno zaposlenih, večinoma za nedoločen čas. V letošnjem letu v kratkem načrtujemo dve novi zaposlitvi, do konca leta pa, če bo vse po sreči, še vsaj tri nove. Zaradi nefleksibilnosti trga dela zaposlimo nove zaposlene najprej za določen čas, standardno za eno leto. Če smo po preteku tega obdobja oboji zadovoljni s sodelovanjem, po navadi sklenemo pogodbo za nedoločen čas.
Na katere trge prodate največ? S franšizo ste tudi v BiH, kaj pa druge države? Kakšne načrte imate?
Trenutno je slovenski trg še dovolj globok, da lahko prihodke v prihodnjih nekaj letih povečamo še vsaj za petkrat glede na leto 2012. Ker je slovenski trg iz jasnih razlogov najenostavnejši, izkoriščamo vlak, na katerem smo, in skušamo čim hitreje utrditi svoj tržni položaj. Zanimivo je, da je recesija za nas dobra, ker podjetjem znižujemo stroške brez kompromisov pri kakovosti. A za spremembe, tudi če so na boljše, se podjetja pogosto težko odločijo, sedaj pa jih je situacija prisilila, da gledajo na prav vsak zapravljen evro. Konec krize bo za nas, upajmo, pomenil le rednejše plačevanje, bistvenega vpliva na prodajo pa ne pričakujemo. Gotovo pa za nadaljnjo rast potrebujemo tuje trge, ki so že nekaj časa na našem radarju. Izkoristili smo priložnost in odprli franšizo v BiH, testiramo tudi italijanski trg zaradi bližine Trsta.
Zakaj je dobro, da je srce podjetja sestavljeno iz ustanoviteljev/lastnikov – v vašem primeru ste lastniki trije – in kako delite dobiček?
Dobro je, da so v lastniški strukturi podjetja ljudje, ki lahko vsak s svojim znanjem, veščinami ali sredstvi pripomorejo k uspehu podjetja. Da so vsi udeleženi pri vodenju ali zaposleni, niti ni nujno. Gotovo pa smo lastniki podjetja v celoti predani podjetju, saj so od njega odvisne naša prihodnost, prihodnost naših zaposlenih in navsezadnje prihodnost naših otrok. Dobiček bo do nadaljnjega ostajal v podjetju, saj ga potrebujemo za financiranje razvoja in rasti.
Konkurenca vam je nedavno zmetala pod noge veliko polen, saj vas je kopirala. Ali lahko poveste kaj več o tem in ali jo lahko tožite? Kako je pri storitvah, kot je vaša, z zaščito »patenta«?
Če bi nas samo kopirali, bi bilo to še razumljivo. Žal pa se srečujemo tudi z umazanimi igricami, kot je na primer blatenje našega dobrega imena brez kakršnih koli osnov. Na take ravni se ne bomo spuščali in si pravzaprav sami kopljejo luknjo, ker nas samo še dodatno motivirajo, da čim hitreje zasedemo trg. Zaščitili smo blagovno znamko in model našega zalogovnika. Trenutno tudi preverjamo, ali je mogoče patentno zaščititi našo tehnološko rešitev. Najboljša zaščita pa je in ostaja močan tržni položaj, ki ga po mojem mnenju ni mogoče dobiti, še manj pa zadržati z neetičnimi poslovnimi praksami. Kupec ni neumen in zna dobro oceniti kredibilnost poslovnih partnerjev.
Kaj pa razpisi – najdete primerne zase, je denarja dovolj?
Sem in tja se najde kaj primernega, do sedaj smo bili uspešni na treh. Nazadnje smo izkoristili spodbude zavoda za zaposlovanje pri zaposlovanju mladih. Denarja, kot pravi država, je dovolj. Verjetno ga je res kar nekaj, tudi raznih razpisov, kolikor spremljam objave, je precej. Žal pa postajajo razpisi birokratska nočna mora in s tem tudi izredno mučna zadeva za podjetnike, ki papirologije resnično ne prenesemo. Nazadnje sem spremljal subvencije obrestne mere za mikroposojila Slovenskega podjetniškega sklada (SPS), in ko sem preletel razpisno dokumentacijo ter izračunal strošek časa, ki bi ga imel s pripravo tega, se prijava niti približno ne bi splačala. Poleg tega nobena banka noče odobriti tega posojila, če ne preneseš celotnega poslovanja k njim, čeprav SPS zagotavlja vračilo. Očitno imajo dovolj drugega posla, zanimivo.
Pred časom ste si umislili svojega trenerja za telo, da vas malo priganja in skrbi za to, da se ne poškodujete. Kaj pa podjetniški del trenerstva? Imate svoje mentorje, ki skrbijo za to, da podjetje in vi z njim ostajate v pravi smeri in dovolj konkurenčni?
Najboljši trener so trg in kupci. Samo poslušati ga moraš, sicer hitro ostaneš brez kondicije! Po drugi strani imam tudi krog ljudi, ki jim zaupam in s katerimi si delimo podjetniške izkušnje in trenutne težave. Drug drugemu neformalno svetujemo, pogosto pa pomaga že to, da vidiš, kako drugi rešujejo podobne probleme. Še posebno je to pomembno v fazi, ko iz podjetniško-razvojne vloge prehajaš v menedžersko vlogo in pridejo na dan popolnoma drugačne težave, s katerimi se prej nisi srečal. Vodenje ljudi, zagotavljanje relativno visokih zneskov za financiranje hitrega razvoja, urejanje notranje organizacije in potrebnih sistematizacij, pogajanja na višjih ravneh s pomembnejšimi dobavitelji in podobno.
Prepričani ste, da kriza nima samo slabih učinkov in da podjetnost spodbujajo tudi podjetja, ki to razumejo kot družbeno odgovornost (primer je BTC). Center za poslovno odličnost na fakulteti te dni sodeluje v večjem projektu BTC Campus, s katerim želite pomagati tudi brezposelnim...
Kje pa, kriza je pogosto tudi priložnost. Seveda je z narodnogospodarskega vidika visoka brezposelnost sila neugodna, z vidika hitrorastočih podjetij pa pomeni zaradi široke izbire cenejšo in bolj kakovostno delovno silo. Hkrati lahko prilagodljiva podjetja izkoristijo vrzeli, ki nastanejo, ko gre vsak mesec v stečaj približno 150 podjetij in s.p.-jev. Po drugi strani se podjetja, ki v trenutni situaciji uspešno poslujejo, na srečo zavedajo, da lahko k dvigu konkurenčnosti gospodarstva pripomorejo tudi s spodbujanjem podjetnosti. Dober primer je BTC, ki v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje in centrom poslovne odličnosti EF sponzorira podjetniške delavnice in podjetniško svetovanje 30 perspektivnim brezposelnim osebam. Če država nameni tudi do 7500 evrov spodbude podjetjem, ki zaposlijo brezposelno osebo, preprost izračun pokaže, da lahko na tak način tudi država veliko prihrani, če imajo brezposelni alternativne načine ustvarjanja lastne zaposlitvene prihodnosti.
Zakaj je večino Slovencev strah samostojne podjetniške poti in kako bi lahko polagoma vsi postali bolj podjetni in hkrati samostojni, svobodni?
Razlogov je veliko, večinoma so nesmiselni, še posebno tisti psihološke narave. Nekaj jih izvira iz naše zgodovine, v kateri smo bili vedno v podrejenem položaju in nismo bili vajeni prevzeti vajeti v svoje roke. Poleg tega je socialistični sistem zasebno podjetniško pobudo dopuščal le v zelo omejenem obsegu. Tudi če mlajša generacija ni odrasla v tem sistemu, ima še vedno starše, ki ustvarjanja lastne zaposlitvene prihodnosti pogosto ne priznajo kot legitimno izbiro. Še vedno je ideal državna služba. Imamo tudi vrsto napačnih predstav o tem, kaj podjetništvo in podjetnost sploh je, in šolski sistem ter večina medijev to le še poglabljajo. O podjetništvu v medijih pogosto pišejo ljudje, ki tako imenovane tajkune in uspešne podjetnike mečejo v isti koš, državne institucije, ki naj bi spodbujale podjetništvo, pa vodijo birokrati. Nujna sta destigmatizacija podjetništva kot karierne izbire in razumevanje, da je ustvarjanje lastne službe pogosto manj tvegano kot zaupanje svoje plače in zaposlitve v roke nadrejenega. Komu bolj zaupate, sebi ali svojemu šefu? Če je odgovor sebi, potem je logično, da boste tudi ustvarjanje in razvoj kariere, zaslužka in vsebino svojega dela zaupali sebi in ne tretji osebi. Ključ do tega pa v veliki meri leži v izobraževalnem sistemu, ki bi se moral osvoboditi spon, ki mu jih je zadal čas industrijske revolucije, v katerem je bil naš šolski sistem postavljen. Za takratni čas je bil učinkovit v produkciji mladih, ki so nato znali učinkovito, na manufakturni način replicirati preteklo znanje. Danes pa je to popolnoma zastarelo in nikakor prilagojeno turbulentnim časom, v katerih smo. Mlade bi morali tudi osvoboditi stališča, da je na svetu kar koli danega, na primer služba, in jih naučiti, da je njihova prihodnost odvisna le od njih samih in ne od države.
Zanimivo je vaše stališče do plačevanja DDV. Glede na slabo plačno disciplino ste predlagali, da bi podjetja s prihodki do 400.000 evrov v 12 mesecih imela možnost, da DDV obračunajo po plačani realizaciji. Podjetje torej poravnava DDV glede na plačane račune, ne glede na izdane oziroma prejete račune, kot velja pri običajni poravnavi DDV... Ste s tem predlogom nagovorili koga v vladi?
Vsekakor se mi to zdi smiselno zaradi zagotavljanja likvidnosti. Mi smo imeli zaradi hitre rasti in velikih potreb po denarju kratkoročno težavo s plačilom DDV, ki smo jo reševali s premostitvenim posojilom. Do teh težav ne bi prišlo, če bi nam kupci redno plačevali ali če bi država obračunala DDV po plačani realizaciji. Imel sem srečo, da je v vladi obstajala možnost dostave informacij neposredno v ministrov kabinet, kako bo v prihodnje, ne vem. O tem, ali so to kaj upoštevali ali ne, žal nimam podatkov, opaziti ni bilo.
