Tudi jaz se jim ne morem izogniti. Vprašanjem. Očitkom. Name pritiskajo sošolci, češ, da nisem resna, ker ne želim študirati naprej. Kar malo izbuljijo oči, ko jim rečem, da bom po končani srednji šoli ustanovila svoje podjetje. Vsi želijo nadaljevati šolanje, le jaz, ponovna izjema, si tega ne želim. Rada bi dobila nekaj konkretnih izkušenj. Saj ni katastrofa, če takoj po srednji šoli ne nadaljuješ študija. Vsak od nas ima svoje želje, svojo pot, svoje cilje. Nekateri sošolci in sošolke želijo v tujino, to se mi zdi fantastično. Že sama praksa poklicnih in strokovnih šol bi morala potekati v tujini. Tam začneš resnično takoj uporabljati tuji jezik. In dobiš čisto drugačen pogled nanj, hkrati pa tudi voljo za učenje jezikov. Prisiljen si se učiti sproti in hitro. Ker to potrebuješ. Govoriš, poslušaš, bereš. Vse naenkrat. Z uporabo tujega jezika se ti povečajo tudi možnosti za nabiranje znanja, ker greš izven meja svoje države.

V šoli se nam gre največkrat samo za ocene. Vsaj meni. Nihče ne razmišlja, da bi znanje povezal s prakso. Osebno imam zelo rada jezike, doma se tudi velikokrat pogovarjam v nemščini in angleščini, a v šoli tega ne pokažem. Tam se pač naučim toliko, kot se moram, da nimam težav pri predmetu. Bolj pomembno pa se mi zdi tisto uporabno znanje jezika. Tega pridobiš z delom in izkušnjami. Sem zelo konkretna punca in živim v družini, kjer smo navajeni trdo delati za zaslužek. Veliko sem se naučila s konkretnim delom v pisarni in v gostinskem lokalu. V šoli je pa veliko teorije in skoraj  nič praktičnega dela. To pogrešam. Vesela sem, da lahko pri projektu Comenius veliko konkretno delam. Poleg tega, da se veliko družimo in pridobivamo nove izkušnje in znanje nemškega jezika, pomagam načrtovati stroške, kličem okrog za razne ponudbe, organiziram pogostitve in poskušam pomagati tudi pri zbiranju dodatnega denarja.

Novembra odhajamo v Bruselj, v Evropski parlament, ki prvotno ni bil v načrtu projekta in ker zanj nimamo dovolj denarja, smo se odločili, da ga bomo poskušali dobiti še od sponzorjev. Pošiljamo pisma, hodimo po podjetjih in osebno nosimo prošnje. Konkretno smo delali tudi v času projekta d. school, ko smo izdelovali omarice. Letos sem se vključila tudi v podjetniški krožek. Mislim, da prihodnost mladih ni odvisna samo od študija in kvalitete univerze. Res pa je, da večina mladih pri nas po srednji šoli gre študirat. Čeprav imamo v Sloveniji odlične fakultete, si mladi ne želijo ostati v Sloveniji, ker v njej ta trenutek ne vidijo prihodnosti. Drugi fakulteto končajo, pa potem ne vedo, kaj naj naredijo s svojo diplomo, saj ne dobijo službe. A ta majhna dežela skriva veliko lepega. Kamorkoli se obrnem, slišim: »Slovenija je premajhna, da bi lahko v njej uspel.« Ni res, če imaš voljo, uspeš tudi v Sloveniji, in se potem lahko širiš po svetu. Imamo veliko takih uspešnih zgodb, te nam dokazujejo tudi same gazele, najboljša hitro rastoča podjetja. Gazele vodijo ljudje, ki jim uspe  kljub raznim težavam.

 Sama bi rada ostala v Sloveniji. Zakaj? Zaradi tega, ker mi Slovenija ponuja vse, kar potrebujem. Zakaj si ne želim študija? Zaradi tega, ker me še ni pičila muha za učenje, želim pa si uresničiti svoje sanje. Mogoče kasneje.  Vse, ki si pa želijo čez mejo, pa seveda podpiram. Če lahko izkoristijo priložnost,  naj jo izkoristijo, ker iz svoje izkušnje vem, da je srečen posameznik tudi dober delojemalec.