Tudi sama sem rada pomagala mami pri delu v pisarni za avtoservis, kjer sem odkrila osnove računovodstva in vodenja. Vsi tisti popisani papirji, igranje tajnic in direktorjev, ko sem bila še mlajša, so zdaj postali resnični. Naenkrat sem se v sebi počutila mogočno, lahko sem pomagala nekje, kjer načeloma delajo samo odrasli.

Želela sem si pridobiti še več znanja in izkušenj. In to sem tudi naredila. Brez predznanja in kakršnekoli pomoči sem se preizkusila najprej v peki pic. Uspelo mi je, kar me še preseneča. Želela sem še več, zato sem se preizkusila še na drugih področjih. Tudi tam mi je uspelo, to so opazili vsi. Bila sem sprejeta. Začela sem delati vsako popoldne, tudi med vikendi, kar mi je bilo v veselje in zadovoljstvo. Šola ni trpela, ravno obratno, v šoli sem se izboljšala, ker sem se bila primorana dobro organizirati.

A tudi brez težav ni šlo. Te so se pojavile pred vstopom v 1. letnik srednje šole. Mučila me je izbira prave srednje šole, saj nisem vedela, kam bi šla. Veselilo me je gostinstvo, a vedela sem, da je zaradi začetka gospodarske krize moja prihodnost na tem področju negotova. Hecno, si mislim, saj večina mojih vrstnikov pri izbiri o tem sploh ni premišljevala. Ob pravih nasvetih mojih prijateljev Luke in Mateja sem se odločila za Srednjo ekonomsko šolo Ljubljana. In še dandanes sem jima vsak dan hvaležna za vso podporo, ki sta mi jo takrat nudila.

V drugem letniku srednje šole se je zgodila prelomnica. Od nekdaj sem vedela, da si želim postati podjetnica, biti samostojna in imeti prilagodljiv delovni čas. Na šoli sem bila izbrana v dijaško skupino projekta Comenius, znotraj katere sem se odpravila na 10-dnevno izmenjavo v Celovec v Zvezno dvojezično trgovsko akademijo v Celovcu. Odšlo nas je 10 dijakov ter naša knjižničarka Zdenka Sušec. In tam se je čez noč rodila podjetniška ideja Quick Coffee Cup, ki je meni in moji šolski ekipi odprla vrata v podjetniški svet.

V šoli sem se začela aktivno udeleževati vseh krožkov, se spoznala z novim načinom učenja po metodi d.school, ki se izvaja po metodi ameriške Univerze Stanford, po kateri smo lani na naši šoli realizirali idejo šolskih omaric. Z ekipo se redno udeležujemo vseh mogočnih podjetniških prireditev, med katerimi me je v zadnjem času najbolj navdušila prireditev Slovenska gazela 2013. In seveda želja, da bi z dobrimi idejami in delom na odru med gazelami nekoč stala tudi jaz.

Ko me vprašajo, zakaj imam željo postati podjetnica, zakaj ne grem raje študirat in se po študiju zaposlim, odgovorim vedno enako: »Zato, ker želim biti drugačna. Izstopati iz družbe, narediti nekaj za nadaljnje rodove in svet, v katerem živimo. In, upam si sanjati ter s trdim delom te sanje spremeniti v realnost.« To je moj moto. Moto bodoče uspešne podjetnice.