Naredili so domačo nalogo in preverili, ali kaj takega v svetu že obstaja in ker niso našli ničesar podobnega, so se v popoldanskih urah lotili dela. Vsi so imeli namreč redne službe, a kaj kmalu ugotovili, da stojijo pred prelomnico – ali projektu posvetiti polni delovni čas ali pa ga počasi opustiti. Odločili so se za prvo možnost, tudi zato, ker so hitro našli investitorja in veliko časa za odločitev sploh niso imeli, pravijo.

Ste vedno imeli podjetniško žilico ali je vse skupaj prišlo spontano?


Jure: Verjetno eno in drugo. Vsak si je želel delati nekaj drugačnega, ali je to podjetniška žilica ali pa le izziv, na koncu sploh ni pomembno.
 

Andraž: Vedeli smo, da ima ideja potencial, da se da iz nje veliko narediti. To vidimo tudi zdaj, ko prejemamo odzive uporabnikov. Pomemben  je tudi čas, kdaj se lotevaš startupa. Težje je nekomu z družino sprejeti odločitev, da bo leto dni brez rednega dohodka kot pa nekomu, ki je ravno zaključil študij.

Jure: Če tako gledamo, bi se tega lotili pet let nazaj, po drugi strani pa morda spet ne, ker ne bi imeli toliko znanja in izkušenj. Tako da je težko reči, je pa zagotovo mlajšim laže več tvegati.

Klemen: Skupnost startupov je zelo odprta, ljudje so pripravljeni pomagati, tudi mi zdaj že pomagamo drugim. Če pride kdo na novo, najdeš kontakt do teh ljudi in mu bodo zagotovo svetovali. Je pa vse na tebi, vedno si odvisen od sebe.

Jure: Je pa tako, da četudi dobiš nasvet od izkušenih, denimo od Zemante, ki so res zelo odprti za pomoč, teh napak ne boš naredil, boš pa kakšno drugo. In jo moraš narediti, prav je tako. Da potem znaš narediti po svoji vesti.

Menite, da bi lahko tako hitro razvili platformo in bili globalno konkurenčni tudi v primeru, da ne bi dobili investicije?


Andraž: Z lastnimi investicijami smo prišli do faze, da smo lahko produkt 'prodali'. Tudi investitorji so pozorni na to. Če si vložil svoj denar, vedo, da si stvar sposoben realizirati. Dejstvo pa je, da če ne bi dobili investicije, danes ne bi bili, kjer smo.

Jure: Eno je tudi narediti produkt ali minimalno sprejemljiv produkt (MVP) in vstopiti na trg. Takrat se namreč produkt šele začne izboljševati, tako na podlagi odziva uporabnikov, kot tudi okolja oziroma konkurence. Če bi delali samo popoldan, bi bilo veliko težje in zagotovo še ne bi bili na tej točki. In potem sledi tudi vprašanje, če bi v tem primeru sploh bili prva izbira uporabnikov, tako kot smo danes, če nas ne bi kdo prehitel, tako kot smo morda mi koga.

Kako ste našli investitorja in kako so potekala pogajanja z njim?


Klemen: Moraš se znajti. Usedli smo se in naredili seznam ljudi, do katerih smo lahko prišli in smo vedeli, da vlagajo v podjetja. Sicer je tudi v Sloveniji precej skladov, inkubatorjev, tudi evropskih sredstev, ampak ne smeš biti omejen samo na Slovenijo. Moram pohvaliti tudi Andraža Torija in Boštjana Špetiča, ustanovitelja Zemante, ki sta naša mentorja. Večkrat rečeta, naj gremo pogledat v London, kakšen je realen startup svet. Tam podjetje danes dobi pet milijonov investicije, čez nekaj mesecev pa ga že ni več. In tudi mi se zdaj, ko iščemo novo investicijo, bolj ali manj povezujemo v Londonu. Želimo si namreč pridobiti večjo vsoto denarja, da bi lahko pošteno odskočili na trg.

Kakšen odnos imate z investitorjem?


Klemen: Imamo investitorja, ki nas popolnoma podpira, predvsem pa je bistveno, da je soustanovitelj. Zraven je od začetka, ker je tujec se vidimo na dva meseca, ne mori nas s poročili, daje nam proste roke, predvsem pa nam bo pomagal zdaj pri iskanju nove investicije.

Andraž: Investicija je super, ampak hkrati tudi velika odgovornost. Človeku, ki je veliko vložil vate, moraš pogledati v oči in upravičiti, kaj si naredil s tem denarjem. Ko prideš na sestanek, moraš imeti mirno vest in pojasniti, kaj, kako in zakaj si tako naredil.

Kaj ste v osmih mesecih, odkar je produkt na trgu, ugotovili, da še morate storiti?


Jure: Vedno rabiš nekaj novega. To je zgodba, ki se nikoli ne konča.

Andraž: Prvo leto je bil večji poudarek na tem, da smo produkt naredili, zdaj ko je osem mesecev na trgu, smo fokus preusmerili na promocijo in trženje, z iskanjem svežega kapitala pa malo večji poudarek dajemo tudi finančnemu delu. Vedno se vrtimo okoli vseh ravni poslovanja.

Jure: Produkt je dnevno najbolj živeča stvar in verjetno imajo vsi startupi občutek, da se s produktom ukvarjajo manj, kot bi si želeli.

Klemen: To je tudi razlog, da iščemo novo investicijo, da bomo lahko zaposlili več ljudi, na vseh nivojih. Brazilija denimo je za nas zelo obetaven trg, a trenutno tja ne moremo vstopiti, ker imamo premalo sredstev.


Boste zaposlovali ljudi iz lokalnega okolja na trgih ali Slovence?


Jure: Razvoj podjetja bo vedno v Sloveniji. Sicer pa za zdaj najemamo pogodbe z lokalnimi predstavniki, ki vodijo neke vrste lokalno pisarno.

Andraž: Ko se bomo širili, bo zagotovo tja moral tudi del ekipe, da začutimo okolje in spoznamo lokalne prebivalce, ki bodo 24 ur na dan razmišljali o tem. 

Jure: Na koncu prideš do tega, da je mreža kontaktov ključna na vseh nivojih delovanja podjetja.

Klemen: Leto in pol nazaj nismo vedeli nič o startup svetu, niti podjetništvu na sploh. Imeli smo srečo, igrali na prave karte in hitro dobili investicijo, ampak po kakšnem mesecu te zadane realnost. In se vprašaš, kaj pa zdaj. Zidaš hišo, zidak po zidak, se posvetuješ z dobrimi zidarji, ki jih v Sloveniji zagotovo imamo, veliko pa moraš narediti sam. Malto moraš zamešati sam.

Kako ste organizirani, da imate lahko fokus na vseh področjih?


Andraž: K sreči smo vsi trije z drugega strokovnega področja. Klemen je ekonomist, Jure  marketingar, jaz pa tehnik. Tako je od prvega dneva jasno, kdo nosi odgovornost za katero področje.

Klemen: Ampak vsi delamo vse. Naslove smo si podelili, vsak ima en C (CEO, CTO, CMO op. a.), ampak to ne pomeni, da Andraž, ki kodira, na koncu dneva ne bo odnesel smeti. Prostora za ego tukaj ni, dnevno se skregamo in spoprijateljimo.

Če se vrnemo še k produktu, kako deluje Fieldoo, kakšna je vaša vloga pri povezovanju nogometašev in agentov?


Jure: Kot povsod, moramo tudi mi skrbeti, da so vsi profili reprezentativni. Ker smo profesionalno omrežje, stremimo k temu, da vsak, ki ga obišče, dobi takšen občutek.

Klemen: Igralec se vpiše, izpolni podatke, naredi svoj športni CV, potem pa ima na voljo nekaj orodij, s katerimi lahko kontaktira agenta. Te smo na drugi strani zaščitili z nekaj pogoji, kdo jih lahko kontaktira. Z vsakim dnem se srečujemo tudi z novimi izzivi, eden od teh je denimo zaupanje v nogometno industrijo, predvsem v agente, med katerimi je veliko prevarantov. Drugi izziv je, da imajo tako nogometaši kot agenti visok ego, kar kar moramo prav tako upoštevati pri produktu. Vsi mislijo, da so neodkriti Messiji. Podobno je tudi z agenti pa podobno, nekdo, ki ni prodal še nobenega igralca, ne more verjeti, kako mu nogometaši ne zaupajo, da jih bo pripeljal v Barcelono.

Kako boste nadzorovali prevarante?


Klemen: To že nadzorujemo in je ena naših konkurečnih prednosti. Problem smo hitro prepoznali in smo se pospešeno lotili njegovega reševanja. Rešitev sicer še ni optimalna, lahko pa rečem, da smo pred prevarantskimi agenti zagotovo rešili vsaj sto nogometašev.

Jure: Zaupanje gradimo korak za korakom, za to potrebuješ čas.

Klemen: To je tudi nekaj, česar se slovenski investitorji ne zavedajo. V prekratkem času zahtevajo preveč. Naš investitor pa se zaveda, da potrebujemo čas. Smo šele na začetku poti. 

Ste si dali čas, koliko časa boste vztrajali, preden boste pričeli živeti od produkta?


Andraž: Odvisni smo od naslednje investicije. Če je ne bo, tudi finančni časovni okviri ne pomagajo. Odvisno je, koliko sredstev si bomo uspeli zagotoviti in koliko časa nam bodo dala ta sredstva. Če bi se pogovarjali pred letom dni, bi zagotovo precej stvari povedali drugače. Delamo korak za korakom, bližnjic ni.