Nedeljo izkoristim za lovljenje sonca in dihanje s polnimi pljuči. Če je le mogoče, si vsaj en dan v vikendu vzamem prosto. Takrat cenim moj čas. Čas, ki bije sproščeno in daje zavetje tišini in valovom prostih misli. Naslednji vikend bo bolj intenzivno. S podjetjem imamo predviden team building. Debate bodo vse kaj drugega kot vprašanja o javnih naročilih, javno-zasebnem partnerstvu, gradbenih pogodbah, vodenju investicij in prijavah na EU razpise. Zadnja skupna smučarija je minila zelo zabavno. Verjamem, da bodo tudi spust po Muri, spanje na slami in adrenalinski park dali osnovo za prijeten spomin.

Včeraj videna poroka mi utrne nasmeh. V vlogi turistke, sedeče na kamniti ograji, sem se počutila kot muha na steni in z zanimanjem opazovala nevesto, ženina in svate. Delovalo je zelo visoko. Dame so vse po vrsti nosile večje ali manjše klobuke, nekatere tudi rokavice. Vzdušje je dišalo po tem, da je pomembno biti zraven in biti viden, ne glede na bližino odnosa s krivcema dogodka. Nekakšno mreženje in nabiranje točk za v prihodnje in trepljanje po ramenih za že zaključene skupne borbe. Kot mi pravijo, sama tega počnem premalo. Povedo mi, da me pomembni ljudje ne poznajo, da je brez tega težko, zato prej ko začnem, bolje bo.

A če pogledam nazaj, mi je uspelo začeti in napredovati brez tega. Sprašujem se, ali je smiselno in potrebno spreminjati sebe in način delovanja, še posebej, če se v svoji koži počutiš ok in imaš vizijo. Če ne izhajaš iz sebe, postaneš kopija ali slaba imitacija, zato se po moji oceni sledenje »priporočenim smernicam« ne poplača z donosom, ki se ga napoveduje. Čas bo vsekakor tisti, ki bo imel zadnjo besedo pri rezultatu. Je pa loterija, to priznam.

Kot zadetek v polno štejem odločitve, da se bodo kot javni podatki objavljali zneski in pogodbeni partnerji državnih in lokalnih podjetij. Ob uvedbi Supervizorja pred leti sem imela sama pomisleke. Ti so se umaknili, ko vlogo razmišljanja direktorice svetovalnega podjetja, katerega podatki so tam razkriti, razširim na nivo državljanke in davkoplačevalke. Na koncu pa je prav, da je javna poraba predmet javnega vpogleda in da ima vsak zakaj in kako so potrošena javna sredstva, svoj zato. Pirc Musarjeva in Klemenčič s tem narekujeta tempo z jasnim ciljem. Vse pohvale za pokončno držo in vztrajnost, ovir in očitkov ni bilo malo.

Za konec moram priznati, da moje zadnje pisanje dnevnika, preden sem se podala v zgodbo poslovnega dnevnika za Dnevnik, sega v najstniške dni. Desetletja torej. Bil je izziv in hkrati priložnost, da vsak dan naredim rezime dogodkov, ki so zaznamovali preteklih 24 ur. Odgovornost za odločitve in ravnanja se tako čuti še močneje, ker zadeve konec dneva povzameš in jim s tem vdahneš zgodovino, ki je zapisana. Kar je je, spreminjati ne moreš več, lahko le popravljaš in sicer z odločenostjo, da bo jutri še bolj živ, bolj navdahnjen in še bolj učinkovit. Živela prihodnost.

Rezime dneva: Ponosna na prehojeno pot.