»Še bolj kot izpostavitev mejnikov med tem, kaj lahko slovensko veleposlaništvo oziroma ekonomski svetovalec naredi v prid slovenskemu podjetju, in med tem, česa ne more in ne sme, je pomembno, da podjetje, kar velja predvsem za mala in srednje velika podjetja, zaupa dobronamernim nasvetom ekonomskega svetovalca o poslovni kulturi na tujem trgu, ustaljenih praksah, skritih  pasteh trga ter svetovalčevim opozorilom glede kulturnih značilnosti v določeni državi. Pogosto opažamo, da mlada in srednja velika slovenska podjetja zavzemajo posplošen pristop pri obravnavanju posameznega trga,« poudarjajo na ministrstvu za zunanje zadeve.


Pri njih smo se namreč pozanimali, kakšne so njihove izkušnje pri sodelovanju diplomatsko-konzularnih predstavništev (DKP) in ekonomskih svetovalcev s slovenskimi podjetji in kaj jim lahko zagotovijo ter česa ne morejo. Pričakovanja podjetij so namreč zelo različna, še posebej v situacijah, kot je evropski embargo Rusiji, izkazuje pa se tudi, da podjetja premalo poznajo pristojnosti DKP in obratno.


»Šibke točke opažamo predvsem pri malih in srednjih podjetjih. Ta podjetja mnogokrat nimajo dovolj znanj na področju mednarodnega marketinga, včasih ne upoštevajo tveganja, ki obstaja tudi v mednarodnem poslovanju (na primer ne zavarujejo plačil), včasih je šibka točka tudi poznavanje poslovnih in kulturnih običajev na določenih tujih trgih.«


Zato na MZZ menijo, da  morajo podjetja več vložiti v izobraževanje svojega zunanjetrgovinskega kadra in znanja, določeno vlogo pri tem pa bi lahko imela tudi gospodarska združenja. »Morebiti tudi nekateri veleposlaniki ne poznajo dovolj predvsem malih podjetij, ki se odpravljajo na tuje trge, zato ob posvetu z veleposlaniki organiziramo tudi srečanja z zainteresiranimi podjetji,« poudarjajo na MZZ. 


Ne delajo tržnih raziskav in ne izvajajo terjatev

Ekonomski svetovalci oziroma veleposlaniki lahko podjetjem veliko pomagajo, vendar le v tistem obsegu, ki je možen. Za podjetja ne morejo prevajati dokumentov ali pa opravljati svetovalnih nalog, ki spadajo v poslovno svetovalno industrijo, kot je na primer opravljanje tržnih raziskav. Prav tako ne morejo delovati v prid izterjavi in zapadlih poplačil, lahko pa podjetju pomagajo z dobrimi pravno-svetovalnimi naslovi oziroma dobrimi praksami, lahko jim svetujejo  državne mediacijske organe na primer pri poravnavi zapoznelih plačil.


Podjetju lahko učinkovito pomagajo le, če je že analiziral branžo na tujem trgu.  Glede spremljanja projektov v tuji državi oziroma pridobivanja podatkov o novih potencialnih poslih, ki bi bili za podjetja, ki delajo na tujih trgih, pomembni – gazele si na primer želijo čim več konkretnih informacij – na MZZ poudarjajo, da takšni podatki niso povsod dosegljivi. V nekaterih državah so postopki bolj formalni, v drugih spet ima večjo vlogo državni sektor, kjer je informacij praviloma več. Ekonomski svetovalci so v svoji funkciji dolžni spremljati priložnosti, vendar pa je primarna naloga podjetja, da zaznava priložnosti iz svojega področja ter ga tudi aktivno spremlja.


Vsekakor pa je gospodarska diplomacija odgovorna za to oziroma so DKP tista, ki v standardnem naboru informacij za slovenska podjetja zagotavljajo in podjetjem posredujejo na njihovo prošnjo informacije o davčnem in pravnem redu v državi  akreditacije. Posredovanje informacij o pravnem in davčnem sistemu države torej sodi v delokrog ekonomskih svetovalcev. 


Sicer gre za osnovne  informacije, ki jih je mogoče pridobiti na svetovnem spletu.  Domača naloga fizičnih in pravnih oseb je, da se pred vstopom na kateri koli trg seznanijo z osnovnimi informacijami, ki se nanašajo na pravno in davčno ureditev države, v katero vstopajo. Veliko splošnih informacij pa je sicer tudi na spletnem portalu Izvozno okno.


Vloga ekonomskega svetovalca je, da ponuja konkretno podporo pri konkretnih vprašanjih.  Povedano drugače, podjetjem, ki so proučila osnovna vprašanja in so se na podlagi poslovnega načrta odločila za vstop na trg, ekonomski svetovalec posreduje operativne informacije oziroma jih seznani z lokalnimi odvetniškimi pisarnami, ki ponujajo tovrstne storitve.
 

Z ekonomskim svetovalcem na pogajanja

Ekonomski svetovalec lahko torej podjetju odgovori na zaprosilo za pridobitev seznama distributerjev določene branže, glavnih regijskih oziroma nacionalnih agentov za posamezni proizvod. V omejenem številu – do 10 tujih podjetij – lahko za slovensko podjetje pokliče naslovnika ter se dogovori za posredovanje njegove ponudbe. Če se slovensko podjetje želi srečati s potencialnim tujim partnerjem, se lahko v imenu slovenskega podjetja dogovori za sestanke v prostorih veleposlaništva. Ekonomski svetovalec lahko slovensko podjetje  spremlja na pogajanje s tujim podjetjem, če je taka želja slovenskega podjetja.
 

Priskrbi lahko podatke o poslovnih advokatih, če so težave z neplačili, in o postopkih ustanovitve podjetij v tuji državi, na željo slovenskega podjetja lahko vzpostavi kontakt s panožnimi združenji v tujih državah, vedno pa lahko slovensko podjetje predstavnik DKP spremlja na poslovnih pogovorih zaradi večje kredibilnosti slednjega pred potencialnimi poslovnimi partnerji.


V slovenski gospodarski diplomaciji sicer izhajajo iz načela in obveze, da vsa DKP izvajajo tudi aktivnosti gospodarske diplomacije, ne glede na to, ali je na posameznem DKP ekonomski svetovalec. Ekonomskega svetovalca ima namreč samo na 22 DKP od 48.


Na internetni strani MZZ je tudi povezava na poseben obrazec zaprosila za pomoč ali storitve, ki jih podjetja lahko posredujejo elektronsko na izbrano DKP. Podjetja naj bi odgovor dobila v treh delovnih dneh, ko pa to ni mogoče, pa vsaj čimprejšnji odziv DKP, da so povpraševanje prejeli in v kolikšnem času bodo predvidoma želene informacije posredovali.