Tudi danes sem začela tako načrtovanje: z razmišljanjem med obešanjem perila, pospravljanjem kuhinje in drugimi opravili, s katerimi sem spravila domače okolje v red, in nato s konkretnim zapisom v obrazec, ki mi hitro pokaže, katero področje življenja (vlogo) zanemarjam ta teden.

Za načrtovanje navadno uporabljam Coveyjevo strategijo vlog in pomembnosti. Metafora, kako lahko v kozarec spraviš mnogo, če začneš z velikimi kamni, nadaljuješ z manjšimi, nato s peskom, nato mivko … in vedno se najde prostor še za kakšno zrno. V nasprotni smeri žal ne gre.

 Pomembne stvari ostanejo zunaj. Prihodnji teden bo pri meni v muzeju posvečen novi strategiji programov za odrasle v celotni MGML in knjižici teh programov. To pomeni, da bom temu posvetila svoj najbolj produktivni čas. Takoj za tem ima prioriteto projekt z albansko skupnostjo. Vmes pa me čaka vrsta izvedbenih zadev, kot so moje skupine, izpit za vodenje ene od naših sodelavk, ponedeljkova predstavitev projekta razstave Stojana Batiča, vse moje skupine (pravzaprav ena manj, ker imajo študenti počitnice), Šola umetnosti inoviranja in še kar nekaj »drobnega peska«. Žal je ostalo še nekaj »nujnih« in »pomembnih« zadev, med njimi dokončanje prispevka za program Skupnosti muzejev.

Konec tedna me čaka tudi »brušenje žage« z mojo najljubšo dejavnostjo, izobraževanjem – strokovna ekskurzija v Trento.

Teden pa bo zanimiv tudi s stališča mojega Reja (mimo, grede Rej je po koroško ples). V torek bom s pomočjo orodij SDI svetovala novo zaposlenemu vodji in mu razložila teorijo zavedanja odnosov, da se bo lahko vključil v delavnico razvoja tima, ki jo načrtujemo spomladi. V sredo popoldne pa bom s timom raziskovala Dimisov princip Srečni na delovnem mestu. Torek zvečer je namenjen pripravam na delavnico za moderatorje Proaktivnih kavarn, to pot bomo delale kar po Skypu.

Po načrtovanju malo hoje, združene z iskanjem primerne lokacije za delavnico Appreciative Inquiry (Metoda pozitivnega poizvedovanja), druženjem, kosilom in sprehajanjem prijazne psičke. Žal na gorenjski strani nisem imela sreče, nič primernega nam ni prišlo na pot. Je bila pa družba toliko prijetnejša in tudi še nekaj idej je prišlo na dan.

Ko sem se vrnila domov, sem se hitro lotila dnevnika, saj sem dobila obvestilo, da ga pričakujejo do 18. ure.

Zato se moja zgodba končuje na tej točki. Izkušnja je bila zanimiva, počutila sem se kot v mladosti, ko sem v resnici beležila, kaj vse se mi je dogajalo čez dan. S prijateljico (ki nastopa v zgodbah z jutranjo kavo) sva občasno prebirali dnevnike iz preteklosti in se ob tem lepo zabavali. Morda je čas, da jih ponovno vzameva v roke in ugotoviva, o čem sva sanjali in kaj se je uresničilo …

Če pa bi kdo želel še o čem poklepetati, sem dosegljiva na janja.rebolj@mgml.si.