Nadaljevanje je bilo bolj zemeljsko, ob naši razstavi Emona, mesto v imperiju imamo jutri kuharsko delavnico Apicijevi recepti za današnjo rabo. Z recepti sem se prvič srečala v že omenjenem projektu Pozdravljeni, prednamci! In sicer v vlogi urednice knjige z enakim naslovom. Knjigi se pozna, da smo vsi ustvarjalci, od avtorjev dr. Plesničarjeve in dr. Kuharja do oblikovalke Evite Lukež in fotografa Cveta Sonca, z mano vred, izjemno uživali. Vse jedi smo tudi v resnici skuhali in jih fotografirali, marsikatero smo skuhali tudi do konca, da smo jo lahko pokusili. Nepozabno doživetje, res. In v tistih časih inovativno. Razstavo je spremljala prava kuharska knjiga!

Še danes sem hvaležna Kmečkemu glasu, ki je se je odzval moji pobudi in postal sozaložnik, da smo lahko izpeljali zamisel. Vsekakor mi je šlo tisto veliko bolje od rok kot danes, ko sem nakupovala sestavine za jutrišnjo delavnico. Nakupovanje šunke – zanimiv izziv za vegetarijanko, ki ne da se odreka mesu, ampak ga od malega ne mara. K sreči nam pri izvedbi pomagajo naši (skoraj) sosedje, Hotel pri Mraku. Res sem vesela takega povezovanja, dediščina bogati resnično življenje tukaj in zdaj. Še namig: če načrtujete kakšno praznovanje, se lahko pri Mraku dogovorite za »rimsko« pojedino. Znajo. Danes pa so mi pomagali kolegi zgodovinarji. Na poti na trg sem najprej srečala kolega dr. Branka Šuštarja iz Šolskega muzeja. Ni šlo drugače, kot da sva šla na kavo, kjer sva srečala še najinega nekdanjega profesorja dr. Petra Vodopivca , ki se je ponovno izkazal kot odličen mentor in me napotil na pravi naslov po šunko.

S tem se je moj delovnik za danes zaključil. Še posebej ker imam jutri delavnico. Prišel je moj čas, da si »nabrusim žago«, kot bi rekel Covey. Najprej najpomembnejše. To sem jaz in moji dragi. Če ne poskrbim zase, ne morem za druge.

Sledilo je kosilo s kolegom, da se zahvalim za uslugo in da poklepetava o otrocih, ki so skupaj preživeli lep del otroštva, zdaj pa so »raztepeni« naokoli. Nato v muzej po stvari in naprej, a so se mi načrti malce porušili. Saj me je v muzeju čakalo prijetno presenečenje: obiskal me je David S. Vaillancourt, član baha'iske skupnosti, ki je pred štirinajstimi leti prišel v Slovenijo in delal kot svetovalec v enem izmed naših mednarodnih podjetij. Skupaj s soprogo sem ga spoznala ob projektu Muzeji povezujemo, ko smo predstavljali baha'isko skupnost. Ta projekt se mi je še posebej vtisnil v srce, saj smo se cela ekipa, tako mi v muzeju in naši študenti kot člani njihove skupnosti, močno povezali. V šali sem takrat postavila dodatno pravilo za študente, ki so sodelovali v projektu: V času trajanja projekta se ne sme nihče pridružiti skupnosti, s katero sodelujemo. Smo bili pa vsi res dober tim. Če le utegnem, se še danes z veseljem vsaj kdaj odzovem na njihova občasna vabila. Vesela sem, da ohranjamo stike.

Po obisku sem poskušala reorganizirati svoje popoldne in večer in malce obžalovala, da pišem tale dnevnik, saj me bo spet priganjal. V notranjem dialogu sama s seboj pa sem se domislila rešitve! Sedla sem za računalnik in napisala – (skoraj) vse, kar se mi je zgodilo do tega trenutka, zdaj pa se grem družit s prijatelji. Jutri pa spet malo več.