Ker sem včeraj zaradi dežja pustila kolo v mestu, sem odvihrala v muzej s kratkim postankom, ki je poskrbel, da sem bila sploh za med ljudi (hvala, Tanja). Na poti od Drame do muzeja pa sem srečala kolegico Marijo Skočir in jo začudeno vprašala, kaj počne v soboto pred Galerijo. Tako sem bila presenečena, da jo vidim, da sploh nisem opazila, da so (najverjetneje) objestneži razbili eno od stekel galerije. Komu je bilo tega treba? Hojla, kako hitro sem zapadla v sodbo! Kaj pa če je bila samo nesreča in revež ni imel poguma, da bi poskrbel za posledice?

Takole si mnogokrat določamo, kako vidimo svet. Sicer se bojim (na podlagi izkušenj), da je resnica bolj v prvem kot zadnjem, a kaj sem s sodbo naredila sebi (in navsezadnje tudi kolegici): slabo počutje in črne misli. Dokler ne vem, kaj se je v resnici zgodilo, je bolje (zame), da ostanem radovedna kot obsojajoča. Žal se mi je že mudilo naprej, tako da nisem bila ne v pomoč ne v tolažbo.


 

Res se moram zahvaliti Hotelu pri Mraku in njihovi kuharici gospe Željki. Imenitno sva izpeljali delavnico Apicijevi recepti z današnjo rabo, šunka je bila tako lepa kot dobra in šestnajst udeležencev (za več žal ni prostora, zato se opravičujem vsem na čakalni listi, ki to pot niste dobili priložnosti), ki smo jim ponudili najprej olfaktorno in gustatorno izkušnjo, je potem z veseljem in dodatnim zanimanjem sodelovalo na vodstvu po razstavi. Sem bila pa (prijetno) presenečena, ker je bila danes med udeleženci skoraj polovica moških in se nisem mogla upreti, pa sem povabila vse udeležence, naj se predstavijo in nam povedo, zakaj so danes z nami. Koliko zanimanja za zgodovino, arheologijo in kuhanje! Kar nekaj udeležencev nam je zaupalo, da svojo ustvarjalnost z veseljem sproščajo prav v kuhinji.


 

No, opazovanje zadovoljnih udeležencev me je opomnilo, da sem danes bolj ali manj preskočila zajtrk. K sreči sem še ujela tržnico in obložena s sadjem in zelenjavo sem, zdaj že čisto sestradana, poklicala Jana, naj za božjo voljo brž začne lupiti krompir, jaz pa bom potem hitro pripravila še ribo. Očitno sem zvenela res obupano, saj se je brez besed pridružil projektu. Prav ustvarjalno vse skupaj ni bilo, vendar je k slastnosti prispevala moja lakota, za malce drugačnosti pa je poskrbel avokado v običajni solati z radičem in toplim krompirjem.


 

Ja, za prijatelje, ustvarjalnost in kreativnost si je treba čas vzet! (Če malo zlorabim našega poeta.) Sicer pa ustvarjalnost pomeni tudi nadgradnjo že znanih idej.


 

Naši udeleženci Šole umetnosti inoviranja so imeli za domačo nalogo opazovati, kako je z njihovo kreativnostjo. Velikokrat o svoji kreativnosti razmišljamo samo z veliko začetnico, pravi Dimis. Če nismo iznašli nove relativnostne teorije, se ne počutimo kreativne. Pa to ni res, vsi smo lahko (vsaj nekoliko) kreativni in to svojo sposobnost lahko tudi razvijamo.


 

Po (poznem) kosilu sem se razveselila intervjuja z Dimisom (Michaelidesom) v Dnevniku, fotografija je iz Županske sobe našega muzeja.


 

Prebrala sem tudi gradivo o našem nosilnem projektu tega leta, Voda, ki nastaja v sodelovanju s številnimi partnerji in je prva obeležitev laskavega priznanja, ki ga je prejelo naše mesto lani v Kopenhagnu – Zelena prestolnica Evrope 2016.


 

Koliko priložnosti in predvsem sinergije, kaj naj rečem, počutila sem se kot – riba v vodi! Prikradla se je samo ena majcena črna misel: čas, ga bo dovolj? Ja, tudi za projekte si je treba čas vzet. No ja, pa smo spet pri današnjem uvodu.


 

Pozno popoldne je bilo namenjeno družini. Najprej sem se odpravila k naši teti, ki nam že dolgo nadomešča drugo babico (je njena sestra). Kljub petinosemdesetim letom ljubeče podpira našo družino. Ta teden nas je »pošila« (gumbi, luknjice …). Odnesla sem ji tudi »svoj« košček šunke v testu iz muzeja.


 

Naslednja postaja so bili starši, očetu sem nesla prenosni računalnik. Računalniški tečaji za starejše so zakon!


 

Na poti domov sem opravila še nakupe za prihodnji teden, večer pa je bil namenjen »brušenju žage« (Coveyjeva zgodba o postavljanju prioritet. Le z ostro žago lahko hitro in učinkovito žagaš les, v našem primeru to pomeni: Poskrbi zase, da boš lahko poskrbel za druge, in to na vseh področjih!) Se trudim. Kako? Vsega pa ne povem!