Dan sem nadaljevala v Narodni galeriji s svojo skupino Raziskujmo preteklost Ljubljane. Gospe imajo veliko znanja, ki si ga rade še širijo in nato v skupini predstavljajo zanimive teme iz zgodovine mesta. Zelo rade si skupaj ogledajo tudi razstave, bodisi v naši hiši in v drugih ljubljanskih muzejih. Od nekdaj trdim, da si muzeji med seboj nismo konkurenca.

Obiskovalci si radi ogledajo vse, kar je za njih zanimivega. Včasih skupina »skoči« tudi v Zagreb, pred nami pa je tudi obisk Celovca. Danes so si ogledale razstavo Slikati v Normandiji. Na razstavi je na ogled 72 umetnin francoskih slikarjev, ki so ustvarjali v letih med 1850 in 1920. Med njimi dela Gustava Courbeta, Pierra Bonnarda, J.-B. Camille Corota, Clauda Moneta in drugih. Ob navdihujočem vodstvu dr. Andreja Smrekarja je bila to prava poslastica.

Čas do naslednje skupine, Muzej od blizu, sem izkoristila za zadnje priprave na Šolo umetnosti inoviranja. Skupina Muzej od blizu je namenjana študentom, ki želijo pobliže spoznati delo v muzeju. Prvo leto spoznavajo naše lokacije, področja dela in organizacijo, vse začinjeno s ščepcem komunikacije, ki jim lahko pride prav tudi na drugih področjih življenja (Komunikacijski model, Zaznavni stili, Kolbovi učni stili..). Drugo leto pa sodelujejo pri pripravi katerega od muzejskih projektov.

Danes sem jim pripeljala kolegico Metko Dariš, da jim je, podobno kot strokovnim delavcem v ponedeljek, povedala nekaj o etičnih dilemah, s katerimi se srečujemo pri delu v muzejih. Priznati moram, da mi je bilo tudi v drugo prijetno poslušati zavzeto in pronicljivo kolegico. Upam, da so tudi študenti dobili dovolj vzpodbud za razmišljanje.

Sledila sta še dva modula Šole umetnosti inoviranja. Današnja tema je bil Basadurjev profil soočanja z izzivi. Predstavljali sva ga Jana in jaz. Kako super zamisel, da se lotimo šole skupaj!

Kakšen privilegij je imeti priložnost doživeti, kako isto snov podajajo kolegice. Malo manj sem vesela urejanja prevedenih gradiv, a verjamem, da bomo tudi to izpeljale, kot smo si zastavile. Samo precej mukotrpno je to delo, vsaj zame.

Dolg je bil ta četrtek, raje ne povem, kako dolg. Malo imam slabo vest, ker nas je morala naša varnostnica skoraj pol ure počakati. Slaba stran popoldansko-večernih terminov je, da se muzej ob 21. uri zapira, me pa se moramo še marsikaj pomeniti, pa tudi naši udeleženci bi še radi poklepetali. In ko smo pri udeležencih, mi vzame dih od spoštovanja, ko pomislim, da se dva vozita celo iz Murske Sobote. Res se je vredno potruditi. In privilegij je delati to v (takem) timu (do popolnosti manjka samo še urednica gradiv!).

Danes ni bila naša varnostnica edina, ki me je čakala. Tudi tale dnevnik precej zamuja. Draga urednica, iskreno opravičilo, a res ni šlo drugače.

portugalske razstave, 1934