Razlog mojega zgodnjega vstajanja je bil danes sestanek tima, ki pripravlja spremljevalne programe za razstavo Marko Modic: Peti element in jo odpiramo februarja. To je bil eden tistih sestankov, ki polepšajo dan, ustvarjalen tim (priznam, da večinoma mladih kolegic), z vodjo projekta, ki si prizadeva za kar najvišjo kakovost, in tako smo poleg dobrih programov zasnovali tudi celostno ponudbo za naše obiskovalce in jim ponudili poleg razstave še lastno izkušnjo ustvarjanja. Da bo še lažje, bomo v naši mini trgovinici ponudili vse potrebno za takšno ustvarjanje.

Delček mene, za katerega je taka celostna ponudba zakon, je predel od ugodja. Pa še naučila sem se nekaj! Poznate postopek cianotipije? Tudi jaz ga nisem, me je pa čisto navdušil (vabljeni na delavnico!). In doživeli boste tudi strast in zavzetost, ki sije iz »našega« fotografa Matevža Paternostra. »Našega« zato, ker že dolga leta sodeluje z nami in mu je muzej, tudi če ne prizna, zlezel pod kožo, on pa nam.

Moje delo se je nadaljevalo v muzeju z usklajevanji programov in študentsko pomočjo. Upam, da dan ni bil prenaporen za mojo študentko, saj sva postavljali temelje tako rekoč za vse leto.

Sestanek z dr. Prpičem je žal odpadel, projekt, ki ga snujeva, pa bo, sem prepričana, spet navdušil naše obiskovalce. Serijo predavanj Zgodovina v kozarcu nadgrajujeva kot puzzle. Za letos izdam samo to, da bo povezana z glasbo.

Muzej sem zapustila že pred drugo uro, saj se mi je končno uspelo dobiti z dolgoletno sodelavko in delodajalko Pam Wlesby iz podjetja Fast Forward d.o.o. Pam je ena tistih Angležinj, ki se je zaljubila v Slovenijo. Njeno podjetje jo je poslalo k nam za določen čas, potem pa se ni želela več vrniti v Anglijo. Pred skoraj desetimi leti sem jo »našla«, ko sem želela izboljšati svoje trenerske sposobnosti. Pam je zastopnica in distributerka orodij SDI© in najino prvo srečanje je rodilo dolgo sodelovanje. Tako me je navdušila, da sem postala prva trenerka za usposabljanje SDI moderatorjev v slovenskem jeziku. Kar precej Slovencev sem zastrupila s teorijo zavedanja odnosov dr. E. H. Porterja. Lani sva se razšli, kajti dokončno sem ugotovila, da je in ostaja moja prva ljubezen muzej, Pam pa se širi in potrebuje celega človeka (in celo več ljudi). Prav veselili sva se danes, kako dobro gre obema tudi zdaj.

Po srečanju s Pam me je čakal sestanek Inštituta za sistemske postavitve. Lani sem se izobraževala tudi na tem področju in priznam, da me je osupnilo, kako močno je metoda razširjena na Nizozemskem. Naše izobraževanje je vodila Nataša Čebulj v sodelovanju s Hellingerjevim inštitutom na Nizozemskem. Ob koncu se nam je pridružil tudi direktor inštituta Jan Jakob Stam. Name je naredil velik vtis, ko nam je povedal, da včasih še sam ne more verjeti, kako dobro metoda deluje.

Ja, od čustvene inteligence prehajamo naprej, k duhovni inteligenci, ne v smislu religij, ampak v iskanju smisla, vizij in vrednot, ki nam bodo omogočila kakovostno sobivanje in skrb za okolje. Kako rada delam v ustanovi, ki čuva spomin (tudi) na preteklo modrost in lahko daje navdih za boljše življenje danes in jutri!

Zvečer sem nekoliko utrujena padla v objem joge, kjer pa so se moje »baterije« do te mere napolnile, da sem napisala dnevnik in da se kljub pozni uri veselim klepeta s hčerko.