Taka doživetja so zame tisto, kar Dimis Michaelides razlaga kot happiness at work (Sreča pri delu), Mihaly Csikszentmihalyi pa flow. Prvi del dneva me je čakala kopica opravil, ki mi niso najbolj ljuba, povezanih z urejanjem dokumentacije in seznamov, a sem bila presenetljivo učinkovita in temu primerno zadovoljna.

Potem sem se posvetila Šoli umetnosti inoviranja, urejanju skupin in loščenju četrtkovega modula. Na programu imamo Basadurjev profil kreativnega soočanja z izzivi. Naši udeleženci so ga reševali na spletu. Vse priznanje Basadurjevi ekipi, vedno so v pomoč, čisto pa so me očarali, ko so se v trenutku odzvali na mojo pobudo, da svojim dosedanjim jezikom dodajo še slovenščino (gradivo smo tako že prevedle). Spet se je izkazal naš pregovor: »Kdor jezika špara, kruha strada.« In tako bo slovenščina na voljo še pri enem orodju, ki nas lahko obogati s spoznanji, kako lahko še bolje in učinkoviteje rešujemo probleme.

Predsednica Skupnosti muzejev Metka Fujs nam je danes poslala poziv za Program 2015, žal bo moral počakati do petka. Se pa veselim, da bom za kolege pripravila delavnico Umetnost inoviranja, zdaj ko bomo imeli tudi Basadurjev vprašalnik v slovenščini, še toliko bolj!

Prvi del popoldneva je bil namenjen projektu Muzeji povezujemo. Ko smo leta 2006 odprli novo stalno razstavo Obrazi Ljubljane, smo ugotovili, da marsikateri »obraz« manjka. In ker se ves čas trudimo biti muzej za vse, ki živijo v našem mestu (ali ga samo obiščejo), ni bilo daleč do ideje, da predstavimo različne skupnosti, ki tu živijo. Ker vedno iščem sinergijo, se mi je tudi v tem primeru pokazala lepa rešitev. S skupino študentov Muzej od blizu, ki so si želeli sodelovati pri pravem muzejskem projektu, smo najprej predstavili judovsko skupnost.

Projekt je bil zelo uspešen, z veliko obiskovalci (zelo inovativno smo se lotili promocije) in del razstave brez predmetov, ki smo jih vrnili lastnikom, je še lani zadnjič gostoval pri sosedih, v Mini teatru. K sodelovanju sem nato povabila vse verske skupnosti in kar nekaj se jih je odzvalo. Namen projekta je bil spoznavanje pestrosti načinov življenja v Ljubljani, večanje medsebojnega spoštovanja in sožitja. In hkrati v muzej privabiti povsem novo publiko, ki bi ga vzela za »svojega«.

Podobno kot danes moja prijateljica sem bila tudi jaz vesela, ko so nekega dne poklicali z ministrstva in predlagali, da razširimo projekt tudi na narodnostne skupnosti. Predstavili smo makedonsko in arabsko. Trenutno pa sodelujemo z albansko skupnostjo.

Današnji intervju z mlado Albanko, študentko magistrskega študija menedžmenta, me je presunil z lepoto njenega spoštovanja do staršev in njihove kulture in vztrajnim iskanjem ravnovesja z njeno potrebo po svobodi.

Pozno popoldne sem se dobila s kolegicami iz Društva moderatorjev Slovenije. Pripravljale smo usposabljanje za vodenje proaktivnih kavarn. Zaradi prometnih zadreg smo začele pozno, tako da se je naše delo zavleklo do 19. ure. Vendar se je bilo vredno potruditi; na delavnico, ki bo potekala 9. februarja v kavarni našega muzeja, je namreč prijavljenih skoraj 40 udeležencev.

Moj delovnik se je danes končal s pogovorom z Jano, sotrenerko Šole umetnosti inoviranja, o našem naslednjem modulu. In seveda z dnevnikom. Ura je 22.00. Zdaj pa še kakšen klepet s sinom ali hčerjo (če bo kateri utegnil), potem pa si bom poskušala pričarati delček čarobnosti, ki jo je danes s Svetlano doživela moja prijateljica, nova Zlata mačja preja bo kot nalašč za to.