V muzeju sem okroglih 25 let (obletnico sem imela 1. decembra lani). Začela sem kot kustosinja, vendar sem bila že sprejeta z načrtom, da se posvetim obiskovalcem. Naš takratni direktor, Gregor Moder, je imel trdno vizijo sodobnega muzeja, ki se zaveda, da skrbi za dediščino za nekoga. Razvijanje odnosov z vsemi deležniki je bilo del njegove strategije. Vendar se je tega loteval premišljeno in postopno in v sodelovanju s kolektivom. Sama sem ob tem dobila priložnost, da sem dodobra spoznala muzejsko delo, dobila prve mednarodne izkušnje in bila tako pripravljena, ko sem leta 1996 stopila v svoj prvi projekt promocije razstave Pozdravljeni prednamci!

In ker sem se počutila tako rekoč golo in boso, kar zadeva to področje, sem v iskanju rešitve prišla na misel, da zaprosim za sponzorsko podporo – v znanju – in to Studio marketing. In tu se je ponovno pokazala modrost našega nekdanjega direktorja, ki me je ob prihodu v muzej spodbujal, naj ohranim tudi svoje delo zunaj muzeja. Med drugim sem urejala Časopis Anthropos in to mi je pomagalo pri stikih s Studiom marketing. Kaj naj rečem – še danes sem hvaležna tako Ines Drame kot Janezu Rakuščku.

No, po temle uvodu res vidite, da me nekoliko vleče v preteklost. V tole zgodbo pa me je pripeljala pravzaprav spet preteklost, čeprav sem želela zapisati sedanjost. In to daljna preteklost: 5200 let staro, najstarejše ohranjeno leseno kolo na svetu! Namreč tisto, ki smo ga lani razstavili v našem muzeju, in ker so zadnjih nekaj let moje področje dela v muzeju programi za odrasle, sem jih snovala tudi ob tej razstavi. Navadno poskrbim, da imajo naši obiskovalci s spremljevalnim programom priložnost poglabljati zanje o temi, nekaj praktičnega izkusiti in z navdihom z razstave narediti nekaj boljšega za tukaj in zdaj.

V primeru kolesa sem zadnjo kategorijo poskušala pokriti z Nastjo Mulej in njenim pristopom k razvijanju kreativnosti in inovativnosti, saj smo želeli kolo predstaviti tudi kot navdih za inovativnost danes. In da ne bom predolga: delavnice so bile uspešne, jaz pa sem z Nastjo in še nekaj članicami Slovenskega psihološkega društva julija lani preživela štirinajst dni na Cipru in se kvalificirala za izvedbo delavnic Umetnost inoviranja po metodi Dimisa Michaelidesa. Posledica tega je, da smo štiri kvalificirane trenerke prejšnji teden v Mestnem muzeju Ljubljana začele Šolo umetnosti inoviranja. In verjamem, da je to razlog, da bom ta teden delila koščke svojih razmišljanj z vami.

Danes se je moj dan začel že ob 5.30. Po vseh jutranjih ritualih sem prispela v muzej že precej zgodaj (za moje razmere), saj smo doma preživeli konec tedna brez dostopa do spleta, ker se nam je pokvaril modem. To pa mi je onemogočilo, da bi dokončala poročilo o delu 2014, ki ga moramo oddati jutri. Že ob 9. uri pa smo imeli načrtovan sestanek za spremljevalne programe ob fotografski razstavi Marka Modica, ki jo odpiramo v Galeriji Jakopič 24. februarja. Žal smo morali sestanek prestaviti, mi je pa zato ostalo več časa, da sem se poglobila v delo lanskega leta. Kar verjeti nisem mogla, koliko vsega je nastalo lani. Več kot 5000 obiskovalcev se je udeležilo naših programov, cela ustanova pa je imela skupaj več kot 125.000 obiskovalcev!

Ob 13.00 smo se že drugič letos dobili strokovni delavci MGML, da bi nekoliko bolj spoznali enega od letošnjih projektov, retrospektivno razstavo kiparja Stojana Batiča, ki jo pripravljata kustosinji Barbara Savenc in Marija Skočir. Pred tem pa je kolegica iz Slovenske kinoteke Metka Dariš z nami delila svoje razmišljanje o etiki pri našem delu. Radi bi povečali informiranost in sodelovanje. In moram reči, da nam je današnje uspelo še bolje kot prvo.

Delovnik sem zaključila z oddajo poročila.

Doma sem se prelevila v »popoldansko podjetnico« in poskrbela za eno od svojih strank, ki ji pomagam razvijati tim. Pri tem uporabljamo teorijo zavedanja odnosov in njena orodja. Poslala sem vabila k spletnemu reševanju vprašalnikov. In veselim se, da jim bom na naslednjem srečanju lahko ponudila še svoje novo zanje: profil njihovega reševanja problemov. Nedavno sem namreč ugotovila, da sem timom lahko še v večjo pomoč z znanjem, ki sem ga pridobila na Cipru. Komaj čakam.

Dogovorila sem se tudi, da bom gostja ene od skupin BNI, kar je posledica sodelovanja muzeja, Umanotere in Društva moderatorjev Slovenije.

Ob 19.00 sem pohitela čez cesto (kakšna sreča, da imam vse tako blizu doma!) in z izjemno učiteljico joge, Bojano, malo poskrbela še za telo in duha.

Toliko za danes, da bo dnevnik še pravočasno prišel na želeni naslov.

Mene čaka le še klepet s hčerko, ki je na študijski izmenjavi v Monterreyu v Mehiki, če nama bo tehnika mila, in malo branja, ki ga priporočam vsem podjetnikom: Appreciative Inquiry Handbook for Leaders of Change. Več o tem pa jutri.