Štiri leta … koliko stvari se zgodi v štirih letih. Če se samo spomnim sebe leta 2011. Bila sem mlada podjetnica z zelo uspešno lokalno jezikovno šolo, ki je takrat že imela sedem let tradicije in odličen ugled, njeno delovanje pa je vendarle bilo omejeno na Kras in zamejstvo. Šlo nam je tako dobro, da sem v sedmih letih dosegla vse, kar sem v tistem okolju lahko dosegla in postajalo mi je dolgčas. Nikakor nisem več čutila začetne strasti do dela, nikjer nobene ideje, kako bi naredili še kaj na drugačen način. Takrat se je govorilo, da je gospodarska kriza na vrhuncu in da smo v Sloveniji dosegli dno, banke o kreditih niso hotele niti slišati, vsi so apatično čakali, da se začne rast, jaz pa sem se lotevala projekta, ki je bil najmanj 10-krat večji od tega, kar sem takrat znala in počela. Še sreča, da smo podjetniki nora bitja, ki sledimo svoji intuiciji in verjamemo v ideje, ki so drugim tako nedojemljive in nemogoče izvedljive. Takrat sem namreč tudi od najbližjih večkrat dobila povratno informacijo: »Nikar! Nehaj! To ti ne more uspeti… sploh ne v Sloveniji. Slovenija je za to premajhna!«.

Na srečo sem imela ob sebi sestro, ki me pozna v dno duše in je bila v ključnih življenjskih trenutkih moj najboljši coach. Z njo in s svojim svakom, ki je imel več korporativnega in managerskega znanja ter izkušenj od mene, - takrat nisem imela ne prvega ne drugega, :) - sem napisala svoj prvi poslovni načrt. Ob njem sem včasih od krča jokala, ko sem se soočila z velikostjo in obsežnostjo tega projekta v višku ekonomske krize, in se ubadala s pomenom ekonomskih izrazov, o katerih kot podjetnica, po poklicu profesorica angleščine, nisem imela pojma. Ampak nekaj v meni je govorilo: »Nina, stisni zobe… to je prava stvar zate, ti samo začni… vsaka pot se začne s prvim korakom! Vedno si se znašla, tudi tu se boš!«.

Sedaj hvaležno gledam nazaj. Hvaležna njima za pomoč in podporo v trenutkih ključnega pomena, hvaležna očetu, ki je dovolj verjel vame, da je doložil finančnemu vložku tisto, kar banka ni v celoti odobrila, hvaležna sebi, da sem bila dovolj trmasta in vztrajna, da nisem nikoli odnehala, niti ko je bilo zares hudo, in ko cele noči nisem spala od skrbi, kako bomo plačali odprte račune, nakazali plače… hvaležna vsem, ki so uspeli razumeti, da je ta projekt vzel 200% mojega časa in da smo se zaradi tega veliko redkeje srečevali in družili. Sedaj po 4 letih, ko sem požela rezultate in uspehe, postavljam nov scenarij, novo zgodbo za nadaljnja 4 leta s popolnoma drugega vidika, s samozavestjo in izkušnjami, ki potrjujejo mojo noro vero izpred štirih let.

Zadnja štiri leta pa mi je dejstvo, da sem del obsežne mednarodne mreže, dalo še veliko več - 77 ljudi iz 35 različnih držav po svetu, ki se vsakodnevno ukvarja s podobnimi situacijami kot jaz. Zadnja leta veliko več potujem in kamorkoli pridem, me čaka znanec ali prijatelj, s katerim grem lahko na kavo in poklepetam… Kako dragocen občutek! Z nekaterimi od njih smo zgradili lep prijateljski odnos. Zahvaljujoč predvsem moderni tehnologiji, ki omogoča, da se s človekom brezplačno pogovarjaš in ga gledaš v oči (pa čeprav samo na ekranu), ne glede na to, koliko je fizične razdalje med nama. In prav to sem počela danes zjutraj. Pred zaključevanjem nove strategije sem dve uri preživela z nekaterimi od njih. Dobili smo se »ob kavi« - vsak si navadno sam skuha kavo, se usede na kavč z računalnikom v naročju in potem razpravljamo o aktualnih zadevah, kot bi sedeli v kavarni in se pogovarjali ob kavici. Novi prijatelji, potovanja, nova znanja, osebnostni razvoj, razvoj na poslovnem področju … vse to v štirih letih, tudi zato ker sem del mednarodne franšizne mreže!