Obala, vonj soli v zraku in veter, čeprav mrzel, to je tisto, kar mi pomaga fokusirati misli, se sprostiti in iskati ideje, kako naprej. V zadnjem obdobju se je namreč nabralo kar nekaj izzivov in kot običajno se ti vselej pojavijo vsi hkrati. Tako sem ob prijetnem razgledu na morje razmišljala o vseh odprtih zadevah, ki me čakajo v pisarni. Poleg plana za naslednja štiri leta, pregleda prometa za prejšnje četrtletje in oddaje poročil ob zaključku leta, sistematizacije delovnih mest v skupini, iskanja partnerjev za širitev mreže in konstantna pogajanja, tako z obstoječimi franšizami kot tudi potencialnimi franšizami, so moje misli vse bolj utekale k iskanju odgovorov na vprašanja, kako zastaviti vodenje v prihodnje. Ko čutim, da se mi v glavi nakopiči preveč stvari, je morje vselej tisto, ki mi daje občutek miru. Tam se lahko sprostim, iščem sveže ideje in naredim nekaj za dušo. Navadno pa tudi kaj pametnega zgruntam. :)

Tokrat sem poleg vprašanj o operativnih zadevah skušala razmišljati o tem, zakaj čutim, da mogoče potrebujemo tudi novo usmeritev na vodstvenem nivoju. Kmalu sem pomislila na to, da vse pogosteje srečujem z novimi generacijami, ki so rojene po letu 1990. Ja, ti otroci niso več otroci, pač pa generacija, ki vstopa na trg dela. Prvič, ko sem na prošnji za zaposlitev videla to letnico rojstva, sem se ustrašila: »Pa saj to ni mogoče, da ti otroci že iščejo službo?« Danes ugotavljam, da so to že osebe, ki so usposobljene za delo, vendar na trg dela vseeno vstopajo z drugačno, novo miselnostjo. V primerjavi s prejšnjimi generacijami zaznavam, da je ta veliko bolj samozavestna, verjame v svoje znanje, saj je vendarle pridobljeno na fakulteti.

Eno leto ali več so celo opravili v tujini, kjer so sicer opravili relativno malo izpitov (te so seveda nadoknadili nazaj v Sloveniji), ampak izkušnja iz tujine še kako šteje. Delovnih izkušenj sicer nimajo veliko, ker je pač situacija na današnjem trgu dela res slaba, a oni vseeno vedo, kako se »temu streže«. Sprva sem začutila neko vzvišenost, ki mi nikakor ni bila všeč, ampak sedaj ugotavljam, da to ni vezano na posameznike, pač pa na celotno generacijo in družbo, kjer se je nekaj resnično spremenilo oz. se še spreminja. Seveda priznam, da sem tudi med to generacijo našla dobre sodelavce, s katerimi danes odlično delamo, vendar sem v oblikovanje odnosa mogla vložiti precej več energije in časa, kot sem bila sicer vajena. Dodatni izziv je delo v pretežno ženskem kolektivu. Verjamem, da imamo ženske svoj čar v poslovnem svetu, dobro delamo, pogosto pa čutim tudi nekakšno žensko tekmovalnost po dokazovanju, ki ji moram biti kot vodja vselej kos. V timu mora namreč vladati harmonija, medsebojno sodelovanje in težnja po pomoči drug drugemu, zato verjamem, da se moramo vodje zavedati vseh izzivov, ki se pojavijo v podjetju, kot tudi sprememb, ki jih prinašajo nove generacije ter spremembe v družbi.

Domov sem se tako vrnila polna energije, z novimi spoznanji in idejami, predvsem pa sem sklenila, da bom tokrat res premišljeno postavila razpis za nova delovna mesta, ki se odpirajo v podjetju.