A ker je danes nedelja, in še to medpraznična, na cesti pa zatorej manj delovno aktivnih ljudi kot sicer, ni bil greh uživati v manj mobilnem stanju. Še vedno nama je uspelo nemoteno odpeljati se na opoldansko kosilo s prijatelji, s katerimi se že res dolgo nismo videli (da je res minilo že kar nekaj časa, je potrdil že prvi pogled na njuna otroka, ki sta spet že vsaj nekaj centimetrov višja od prejšnjega snidenja), po kosilu sva pa obula skibucke in jo mahnila na pasji sprehod v mirno belino. Bilo je enkratno, sploh ker se je Taša (najina psička, ki je mešanka s huskyjem) kot nekajmesečni mladič premetavala po mehkih snežnih tunelčkih, še bolj zabavno pa je postalo, ko sva se tudi midva do belega okepala in se s Tašo okorno lovila v vsej zimski opravi, kot je premoreva.

Ne vem, zakaj si tudi odrasli ne pustimo biti večkrat razigrani. Kako dobro dene za nekaj dni (ali pa le ur) odpraviti vsakodnevni stres; roke, ki nas priganjajo, klice, ki nas čakajo, in e-sporočila, ki jih še moramo spisati! Na to me je spomnilo tudi na nek način navihano predavanje s sicer resnim sporočilom Mihaela Žmaharja (ga omenjam že v svojem prvem zapisu Podjetniškega dnevnika), da moramo večkrat pomisliti, ali smo res srečni, da se ne prelevimo v »ljudi-robote, ki hodijo tam zunaj«. Inspirativni trening je bil namenjen mladostnikom v naši Srečni hiši, ampak bi ga morali večkrat slišati tudi čisto odrasli.

Tudi gospod, ki ob pitju kave raje bere časopis kot pa da bi se pogovarjal s svojo soprogo, ki kar prekipeva od energije poleg njega in se ozira vse naokoli, da bi spregovorila kakšno besedo vsaj z natakarico. Ali pa mladi ambicioznež, ki se mu mudi zaslužit stotine tisočakov in svoj čas raje nameni na trenutke snobovskemu druženju z ljudmi, ki jih komaj pozna, kot pa svojim pravim prijateljem iz otroštva.

Res je, da se vsak odloča po svoje in vsak živi svoje življenje pa vendar bi bila lahko celotna družba srečnejša, če bi se tudi kot posamezniki kdaj vprašali, ali nas to in ono res osrečuje. Seveda nas ne more čisto vsaka stvar osrečevati (tudi v šoli nismo marali vseh predmetov pa tudi vsi profesorji na faksu nam ne morejo biti povšeči, kaj šele kasneje sodelavci in nadrejeni), pa vendar si lahko prizadevamo za to, da bi bilo v naših življenjih čim več ljudi in stvari (projektov, aktivnosti …), za katere nam je mar.

Tako bi bili seveda – kot sem nakazala že v enem od zapisov Podjetniškega dnevnika ta teden – tudi kot posamezniki bolj zadovoljni in manj zagrenjeni. Prav to pa je tisto, kar potrebuje naša družba, konkretno tudi gospodarstvo in politika. Manj zagrenjenih in več zadovoljnih (odločnih) posameznikov, ki bodo lahko spreminjali naše mikro okolje na bolje.

Vem, da je zelo lahko pametovati o tem, kako bi moralo biti, in vselej pozorno poslušam tudi kolege, ki komentirajo komentarje novinarjev in strokovnjakov v smislu, »naj pa oni kaj naredijo, ne le da kritizirajo«, ampak menim, da je prav, da so tam opazovalci, ki opozarjajo na slabe poteze (in ko je potrebno, tudi pohvalijo dobre) tistih, ki imajo v rokah večjo moč in za to namenjeno funkcijo. Po drugi strani pa menim, da bi se morali prav vsi skupaj – tudi tisti, ki komentirajo odločevalce in tudi tisti, ki komentirajo te komentatorje – večkrat sprostiti. Zadihati in s svežo energijo pognati svojo bit naprej. Sama vem, da si bom za to prizadevala pri sebi in ko začnem pri sebi, je le še vprašanje časa, kdaj bo svež veter zavel tudi pri mojih bližnjih in tako naprej in tako naprej …

Pozdravljen torej sneg – in otrok v meni!