Pogosto me kdo, ki me pozna, vpraša, zakaj potrebujem v svojem življenju toliko nekih projektov in aktivnosti. Vodim zelo perspektivno podjetje, kot je Energetika.NET, potem pa si omislim še Eko knjigo (podjetje, ki sem ga ustanovila leta 2010), vseskozi nekaj zbiramo in doniramo (za otroke doma in v daljni Afriki, za zavetišča za živali doma in v BiH …), v projekt Tashka – torbica z zgodbo in dobrim namenom sem pred letom dni vključila tudi svojo mamo, kot nekdanjo šiviljo, pred mesecem dni pa je svojo otvoritev v lukovški občini, kjer živim, doživela tudi Srečna hiša za otroke. (Ravno danes sem zaključevala še seznam dogodkov v hiši v 2015.)

Ja, nemalo aktivnosti, ampak marsikdo jih ima v svojem življenju še več. In ker smo si ljudje zelo različni, pač potrebujemo za veselje ali pa kar za ohranjanje lastne bíti različno veliko aktivnosti in tudi različne same aktivnosti. Moje dodatne aktivnosti (to so torej aktivnosti poleg tekočega dela za Energetiko.NET) so pač usmerjene v vračanje družbi (predvsem dajanje otrokom, ki so temelj prihodnosti naše družbe), saj sem mnenja, da bi to odgovorni podjetniki oz. kar posamezniki pač morali početi. Tako bi tudi zmanjševali razlike med tistimi, ki imajo preveč, in tisti, ki imajo zavoljo tega čisto premalo za dostojno življenje, če ne kar preživetje. Zato delam toliko »enih stvari« (kot me torej radi pobarajo znanci) – da ohranjam in razveseljujem svojo bit.

Ker pa vse aktivnosti, ki si jih sami omislimo in se v njih udejstvujemo, zahtevajo tudi energijo, sem sama božični dan izkoristila predvsem za polnjenje že precej iztrošenih baterij. Po sončnem sprehodu na Limbarsko goro s Tomažem in najino psičko me je – kljub neverjetno dolgem jutranjem spancu – spet »zmanjkalo«. In da je ta Božič prekrasen prav zato, ker z njegovo pomočjo prihajam spet do normalne doze življenjske energije, sem napisala v SMS sporočilu tudi norveškemu partnerju in solastniku Energetike.NET, ko mi je voščil lepe praznike. Odvrnil mi je: »Samo enkrat na leto je Božič.«!