Nujno moram izkoristiti dan. S prijateljico Jano greva na bližnjo vzpetino, ki bi bila v resnici lahko vsaj malce višja, da bi se človek vsaj spotil ob vzponu nanjo. To je žal mogoče le, če tečeš v hrib, sicer ga zmanjka, ko bi se lahko kaj začelo zares. Ampak za vsrkavanje zimskih sončnih žarkov je tudi to dovolj.

Po elektronski pošti sem dobila vprašanje ene od gledalk Prave ideje, ki želi več informacij o našem izdelku. Odgovorim, na kratko opišem lutko in jo napotim na našo spletno stran, kjer je več fotografij in ponuja boljšo predstavo o tem, kako zadeva izgleda. Imam še kar nekaj mailov, ki jih moram prebrati, pa si bom to pustila za kasneje.

Sredi dneva obiščem očeta, na njegovi vikend domačiji na Dolenjskem. Rajsko, še posebej ob takem dnevu. Gorenji vrh pri Dobrniču je majna vasica na vrhu hriba, ki ponuja izjemen razgled na dolenjske gričke. Na takšen dan kot je danes ponuja obilo užitka. S sosedi podirajo drevesa. Veliko staro hruško in manjšo jablano. Eden od sosedovih sinov je z motorno žago na vrhu stare hruške. Upam, da se bo vse dobro izteklo. Na tleh je že vse polno vej in vejic. Verjetno bo vse skupaj trajalo vsaj še kakšno uro. V letošnjem letu so sosednje imeli obilo dela s poškodovanim drevjem, tovrstno delo jim vsekakor ni tuje. Upam, da so povečali tudi dohodek na račun lesa. Kdo ve, kje je pristalo vse tisto drevesje, ki ga je uničil žled. Kar nekaj predlogov bilo, kaj bi z tem lesom lahko storili, upam, da se je kateri tudi razvil.

Sicer pa ponuja kraj dobre pogoje za eko kmetijstvo. Bi lahko tam naredili pravo eko vasico, saj je odmaknjena od industrijskih okolij, velikokrat obsijana s soncem, tiha in prijazna. V mladih letih sem si predstavljala kako kmetujem, no mogoče bom to še kdaj počela. Zdaj se učim pridelovati najmanj zahtevno zelenjavo, ki preživi tudi, če jo malo zanemarjaš. Zaenkrat poznam samo take rastline, kar je tudi moj kriterij za spomladanski nakup sadik in semen.

Zadnjič sem izvedela, da naš sodelavec David, prostovoljec, ki je tudi izjemen poznavalec zelišč, te prideluje na kar nekaj parcelah na Primorskem. Sem mu posredovala link do knjige Delaj vitko, saj tudi on razmišlja o prodaji po spletu. Mislim, da je za ekološko pridelano zelenjavo in zelišča še kar prostora na trgu. Ko smo pred šestimi leti začeli z izvajanjem projekta Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti smo imeli v mislih tudi »prekmurske košarice zdravih živil in domačega peciva«. Pravzaprav smo naredili tudi povpraševanje med možnimi kupci, ki so izkazali zanimanje za doma pridelana živila. Naša ideja je bila, da bi lahko pridelovalci domače zelenjave in sadja na ta način prodajali viške in si s tem zvišali mesečne zaslužke. Mislili smo predvsem na starejše, ki obdelujejo zemljo za lastne potrebe, pa imajo v sezoni pridelka preveč. Na koncu se je zataknilo pri certifikatih, tudi logistika ne bi bila ravno preprosta in predvsem smo imeli toliko dela z implementacijo in administriranjem projekta, da nam je za razvijanje te ideje zmanjkalo sape. V zadnjih letih se je pojavilo in razvilo že mnogo podobnih idej in kot kaže pridobiva doma pridelana hrana ekološkega porekla svoje mesto na trgu.

Prejšnji teden je sodelavka Lenka Vojnovič, ki skrbi za stike z javnostmi omenila, da že razmišlja o novoletni obljubi »Vem kaj in kje kupujem«. Predvsem v duhu naših nagovorov potencialnim kupcem, ki jim z nakupom naših izdelkov zagotavljamo okoljsko in socialno odgovoren nakup. Vedno bolj mi je všeč ta njena ideja. Tudi sama imam polna usta odgovornega ravnanja, pri nakupu hrane resda izbiram slovenske izdelke, ko pa potrebujem kakšno oblačilo pa ne razmišljam mnogo, katera trgovska veriga izkorišča delo otrok, zaradi katerega nakupa podpiram kruto izkoriščanje ljudi v Aziji in tako naprej. Se nagibam k posvojitvi načela Vem kje in kaj kupujem.