S Francijem imava ob 9:30 razgovor z mlado damo, ki išče zaposlitev, zanima pa jo tudi prostovoljsko delo. Veliko ljudi si želi razgovora, kar je seveda zelo razumljivo. Dostikrat, tako pripovedujejo, sploh ne pridejo tako daleč, da bi se lahko osebno predstavili. Zares je preveč kvalificiranih, zanimivih ljudi brez dela. Zadnji dve leti tudi na razgovore za javna dela prihaja vse več ljudi, ki bi zares morali delati, ker to znajo. V normalnih razmerah dober delavec ne bo izgubil službe, zdaj ko podjetja propadajo se to seveda dogaja. Žal mi je, da trenutno nimamo možnosti kandidirati na razpise za nove projekte. Tako bi se ponudila priložnost za kakšno novo delovno mesto.

Sem pa vsekakor mnenja, da je prostovoljstvo še kako pomembno, ravno v takih primerih. Mladi ljudje brez ali z malo delovnimi izkušnjam, ki ostajajo brez dela morajo biti aktivni. To je dobro za njihovo samopodobo, za njihov razvoj, za pridobivanje kompetenc, ki jim bodo v nadaljnjem profesionalnem življenju prišle prav, za razumevanje timskega dela, sploh za uvid v dobre in slabe lastnosti rednega dela. Seveda si lahko aktiven na mnogo načinov, je pa prostovoljstvo gotovo eden od boljših. Več ubitih muh na en mah.

Seveda ne govorim o volonterskem pripravništvu. To je nekaj popolnoma drugega. Tu gre za izkoriščanje. Država zahteva opravljeno pripravništvo za nekatere poklice, sicer sploh nisi konkurenčen na trgu dela, hkrati pa ne zagotovi sredstev za plačilo pripravnikov. Tu gre za zlorabo termina prostovoljsko ali volontersko. Gre namreč za neplačano delo, v katero si prisiljen, če hočeš opravljati poklic, za katerega si se šolal. Slovenska filantropija vedno zagovarja to stališče in takoj smo podprli mlade v njihovi pobudi, da se ta institut ukine in najde drugačne rešitve za pripravništva mladih.

razgovor.jpg

To pa ne velja za prostovoljsko delo v nevladnih, še posebej humanitarnih organizacijah. Tudi tu si lahko pridobiš zelo veliko izkušenj, s svojim delom pomagaš tistim, ki prostovoljce zares potrebujejo ali pa pridobiš izkušnje v pripravi projketov, administriranju teh in tako naprej. Sploh pa si v družbi in gradiš svojo socialno mrežo. Jaz bi vsakemu brezposelnemu svetovala naj si poišče prostovoljsko delo in s tem naredi nekaj zase. Preko portala www.prostovoljstvo.org je iskanje prostovoljskih del enostavno, vedno pa lahko dobijo informacije na Slovenski filantropiji.

Ob 13h smo bili dogovorjeni za sestanek v zvezi s projektom Slovenske filantropije in Ameriške gospodarske zbornice, Vračamo družbi, kjer organiziramo korporativne prostovoljske akcije za podjetja. Mi s strani NVO in javnih zavodov, Zbornica nagovori podjetja. Sem se bala, da mi bo zmanjkalo časa za ta sestanek, toliko je treba danes še postoriti. Z računovodjo imava odprto linijo, je treba pogledati kaj je pred koncem leta še treba opraviti, da delo dobro zaključimo. Prosim Lenko, da se dogovori za mirnejši termin v prvi polovici januarja.

Z Barbaro in Heleno še enkrat skupaj razmislimo kako z Medgeneracijskimi skupnostnimi centri v naslednjem letu. Programi so dobro sprejeti, predstavlja dobro prakso, ki jo povzema marsikatera organizacija v Sloveniji, denarja za izvedbo tega programa pa ni. Že od leta 2013 obljubljajo možnost črpanja EU sredstev pa nič. Ali ni to kriminal? Toliko ljudi brez zaposlitve, vladne službe pa niso dobro pripravile operativnega plana, bili smo zavrnjeni na EU ravni , brez dostopa do sredstev, pa nikomur nič. Je kdo za kaj odgovoren? Za slabo delo mogoče?

No, zdaj je plan sprejet, kdaj bomo pa imeli v Sloveniji možnost črpanja eu sredstev pa še ni jasno. Črpanje sredstev v Sloveniji je res pod kritiko. Že v začetku leta 2013 smo zaključili partnerski, sosedski projekt City volunteers. Nosilec projekta je bila Mestna občina Maribor, mi pa eni od partnerjev. Mi smo svoj del opravili dobro v predvidenih rokih, ampak končnega plačila, ki je več kot 20.000 eur še vedno nismo prejeli. To je za nas veliko sredstev. Se je ustavilo nekje v službi za nadzor nad izvajanjem eu projektov. Kar se mene tiče, naj kar nadzirajo, samo učinkovito mora to biti. Ne pa da traja nadzor nad projektom, ki sploh ni bil tako velik, skoraj dveh let. Ne mislite, da lahko najdemo sogovornika, ki lahko o tem, kaj se dogaja, kaj pametnega pove. Je nenajdljiv!

Mi smo polni takih zgodb, saj so kandidature na javne projekte način našega pridobivanja sredstev od nekdaj. V letošnjem letu se nam je dogodil še en presedan. V letu 2013 smo kandidirali za EU sredstva z projektom Pankultikum. Ta po zaključku že žanje čisto konkretne pozitivne učinke, na kar smo zelo ponosni, ampak kako je to izgledalo s strani Ministrstva za kulturo, ki je razpisalo ta sredstva in izvajalo skrbništvo nad projekti. Se mi je zdelo, da smo bili deležni že vseh možnih nebuloz s strani slovenskega uradništva, to je bila pa spet nova krona.

Začetek dela na projektu je bil junij 2013, potem je sledil avans, poročali smo prvič enkrat oktobra ali novembra in ne boste verjeli po osmih mesecih, ko smo oddali že tudi drugo poročilo na MK niso uspeli pogledati še niti prvega poročila. Ker smo navajeni, da te stvari trajajo smo najprej potrpežljivo čakali, da pridemo na vrsto. Pa se ni nič zgodilo. Avans je bil porabljen do konca leta, saj smo v okviru projekta zaposlili štiri ljudi. Na klice odgovornih ni bilo dobiti, ko je začela stvar že ogrožati delo na Filantropiji smo se obrnili tudi na ministra. Ne mislite, da smo kdaj prejeli kakšen odgovor. Ko sem le uspela dobiti »odgovorno« osebo na MK, mi je rekel, da smo sami krivi, ker smo zadnji oddali projekt. To je verjetno pomenilo, da smo na dan, ko je bilo treba poročila oddati mogoče oddali zadnji? Ampak to je bilo pred osmimi meseci!

Stvar se je razpletla tako, da se je projekt vreden okoli 150.000 EUR, za katerega smo dobili približno 50.000 eur avansa iztekel avgusta, po dobrem letu, mi pa smo prvi denar dobili zadnji delovni dan v času projekta in to zmanjšanj za del avansa, ker je tako pravilo,nekje okoli 7000 eur. Smo pa zaradi tega, ker smo res postavili stvari na nož ostala sredstva dobili pred iztekom leta . Ali je res treba delati tako?

Ta zgodba še ni dobila epiloga. Mislim, da je treba nekaj korenito spremeniti, kajti na način, kot to poteka zdaj, je v Sloveniji težko dobro delati. Prav to pa potrebujemo, okolje, kjer je mogoče dobro delati in se pogumno lotevati novih stvari. Kajti inovativnih ljudi z dobrimi idejami in takih, ki znajo to realizirati imamo pa veliko.