Razbijam si glavo z vprašanji, kaj naj povem v nagovoru na slovesnem delu srečanja. Kako povedati kaj se zares dogaja in ob tem upoštevati protokol slovesnih prireditev. Predsednikujem Forumu, zato je to moja obveza. Funkcije, ki smo jih prevzeli so častne, tudi Forum je neformalno združenje, saj nismo hoteli ustanoviti še ene organizacije. Vendar se v njem združujemo večina, 94 humanitarnih organizacij. Trudimo se povezovati v dobro uporabnikov in biti zagovorniki. Na spletni strani www.nfhos.si imamo tudi objavljene potrebe po materialnih dobrinah, za uporabnike humanitarnih organizacij. Če ima kdo kaj viška ga vabim naj pogleda « Združimo moči«.

Pogovarjamo se o odgovorih na naše predloge s strani pristojnih Ministrstev. Humanitarci nismo zadovoljni, večina odgovorov je v smeri se ne da zaradi te in te zakonodaje, če že izjeme jih morajo vpeljati drugi resorji. Kdo pa je to? Takih odgovorov na pobude smo vajeni, kar pa ne pomeni, da smo z njimi zadovoljni.

filantropija.jpg

Predsedniku predstavimo kakšno je stanje. V letih 2013/2014 je še vedno več kot 739.000 ljudi potrebovalo vsaj enkratno asistenco humanitarnih organizacij. Na vprašanje kaj uporabniki najbolj potrebujejo ugotavljamo, da kar 80% potrebuje strokovno pomoč, 70% pogovor, skoraj 50% finančno pomoč, več kot 30% pomoč prostovoljcev, skoraj 20% druge oblike pomoči, in hrano, malo manj zdravstveno oskrbo, manj kot 10% različne materialne potrebščine in oblačila. Kar ugotavljamo z raziskavo med humanitarnimi organizacijami je, da se slabša finančno stanje 98% uporabnikov, da reševanje težav uporabnikov v 95% zahteva širša znanja iz različnih področij, kot je to bilo pred nekaj leti , več je duševnih stisk , reševanje težav uporabnikov zahteva hitrejše odzive, kot pred leti, uporabniki so dalj časa vključeni v programe pomoči in njihove težave so kompleksnejše, stiske na več področjih. Na srečo se število uporabnikov v povprečju ne povečuje več in nove kategorije uporabnikov ne prihajajo hitro.

V letu 2013 se je skoraj 60% uporabnikom humanitarnih organizacij življenje poslabšalo, nekaj več kot 30% se ni spremenilo, manj kot 10% se je stanje izboljšalo. Ti podatki niso optimistični. Kažejo na to, da se razmere v Sloveniji ne izboljšujejo za ljudi, ki so ostali brez zaposlitve, ali so se zaradi kakšnih drugih okoliščin znašli v stiski. S strani ljudi, ki delamo z najranljivejšo populacijo prebivalcev izgleda življenje v Sloveniji precej klavrno. Pričakujemo konkretne korake države v smeri razreševanja nemogoče situacije in to ne le, da se nekaj dela, ampak, da se tudi kaj spremeni, in to v pozitivno smer.

Govorili smo tudi o pretirani administraciji . S tem se že zelo ponavljamo. Leta opozarjamo na dejstvo, da v Sloveniji forma kraljuje nad vsebino, spremeni se pa v resnici nič. Koliko sogovornikov smo že zamenjali, stanje ostaja enako, ali se slabša. Vendar med nami prevladujejo optimisti, sicer takih stvari sploh ne bi počeli. Če že nismo dovolj prodorni pa ne obupamo.

To je nekaj, kar pri meni dobiva potrditev odkar plujemo v podjetniške vode. Kar mi je počasi jasno je to, da obupati ne gre tudi na področju podjetništva. Če s prvo idejo ne uspeš, nič hudega. Tudi najuspešnejšim se je to zgodilo. Vztrajanje, iskanje najboljših poti, testiranje, to je pot do uspeha. Med uporabniki humanitarnih organizacij je velika večina ljudi, ki potrebuje novo priložnost. Potrebujejo pa tudi stabilno in varno okolje, da se lahko pogumno lotijo novih izzivov. Tudi tukaj vidimo mesto predsednika države.

Veliko humanitarnih organizacij razmišlja o ustanovitvi socialnih/družbenih podjetij. Vidimo, da situacije sami ne moremo spremeniti, tudi klime v državi ne, lahko pa pomagamo uporabnikom stopiti na podjetniško pot, da jim omogočimo samostojno skrb zase in za svoje družine. Imamo zakon o socialnem podjetništvu, ampak zdi se mi, da ta bolj omejuje registracijo, kot pa jo vzpodbuja. Precej neživljenjske pogoje postavlja in organizacija, kot je Slovenska filantropija težko sprejme ta izziv. O tem bomo razpravljali na Upravnem odboru v ponedeljek. Na drugi strani so sredstva, ki so (no, jih ni) na voljo za vzpostavitev takih podjetij, dostopna le registriranim. Menim, da bi bilo ta zakon nujno revidirati. Snovalci so mislili dobro, a čas kaže, da so spremembe nujne.

Vrnem se na Filantropijo. Čaka me zadnji pregled sporočila za javnost ob jutrišnjem dnevu migrantov, ki ga je pripravil Franci. Z Lenko poskušava skrajšati tekst, ampak vse se nam zdi pomembno. Izpostavljene so prave stvari, zato ostaja nespremenjeno in odposlano. Ekipa ljudi, ki se na Slovenski filantropiji ukvarja z migranti ima ogromno znanja. Tudi v delu z migranti razmišljamo o podjetništvu. To je naša druga podjetniška ideja, ki jo razvijamo. Oblikovali smo ekipo mladih iz Afganistana, ki znajo pripravljati odlično Afganistansko kuhinjo. Že zdaj ponujamo možnost cateringa ob različnih prireditvah. Fantje simpatično predstavijo skuhano in lahko izveste še mnogo več o njihovi kulturi, običajih, in stanju v državi. Ekipo vodi sodelavec Ibrahim Nouhoum.

Z Barbaro Goričan , vodjo programa Medgeneracijsko sodelovanje in motorjem naših programov Medgeneracijskih skupnostnih centrov Hiše Sadeži družbe dogovoriva prijavo projektov na javni razpis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je bil objavljen v petek. To bodo spet delovni prazniki zanjo.

Začenjajo prihajati naši sodelavci prostovoljci, saj imamo danes še eno prednovoletno zabavo skupaj s prostovoljci. Primož in Tjaša sta predlagala da se najprej odigramo »dve resnici in ena laž o sebi«. Odlična priložnost za bolj poglobljeni klepet, saj se velikokrat le srečujemo, časa za pogovor med letom dostikrat ni. V letošnjem letu samo v Ljubljani z nami sodeluje 160 prostovoljcev. Primož je že izračunal, da so samo do sedaj opravili več kot 8000 ur dela. To so pravi angeli za migrante, ki so vključeni v naše programe. Je prav, da se jim zahvalimo za opravljeno delo.