Dobre volje vstopim v prostore Filantropije, odločena, da v kratkem operem avto vsaj zunaj. Na Filantropiji so me že čakali prototipi novih izdelkov, ki so jih poslali iz Murske Sobote. Telesa za mucke. Verjetno jih bomo morali še malo izboljšati, ampak najprej moramo dogovoriti srečanje s potencialnimi naročniki. Do dogovora z Meto nisva prišli, saj je morala v Ajdovščino po tekstilne ostanke, mene pa je že čakala prostovoljska ekipa, pripravljena na načrtovanje leta 2015.

Najprej smo delali časovnico in razdelili naloge za večje dogodke. Dan za spremembe, 28. marec, Festival prostovoljstva, ki smo mu nadali novo ime, Nacionalni teden prostovoljstva bo potekal od 18. do 24. maja. Osrednja prireditev, Ta veseli dan prostovoljstva, bo v četrtek, 21. maja. Pred tem podeljujemo priznanja Naj prostovoljec v javni upravi, Naj prostovoljsko podjetje, Naj mladi novinar, Naziv Mesto prijazno prostovoljstvu in Junaki našega časa. To bo pester teden, ki terja ogromno priprav in organizacije.

Potem smo načrtovali izvedbo usposabljanj. Naša ekipa trenerjev, Tjaša Arko, Primož Jamšek in Alja Gladek je ves čas v pogonu. Pravzaprav je to najboljši prodajni artikel Slovenske filantropije. Včasih se pridruži tudi Jaka Kovač. Res so dobri. Žanjejo same pohvale. Zaenkrat še vedno vztrajamo pri simboličnih cenah, za brezposelne seveda vedno brezplačno. To gre zaradi podpore programu Prostovoljstvo s strani MDDSZ in FIHO. Vendar so sredstva premajhna, da bi lahko z njimi pokrili vsa usposabljanja, ki jih razpišemo.

V januarju bomo nekaj dni namenili postavljanju tržne cene za naše storitve. To je skoraj nujno, sicer bomo glede na vse manjšo podporo države in FIHO lahko nehali opravljati to dejavnost. Pa je nujno potrebna. Država potrebuje ljudi, ki so pripravljeni svoj čas nameniti v dobro skupnosti. Dolgo let smo se trudili s promocijo prostovoljstva in rezultati so zdaj vidni. Veliko raznoraznih pobud, veliko prostovoljskih aktivnosti predvsem za mlade, pa še vedno ne dovolj. Naša spletna stran www.prostovoljstvo.org je vedno bolj obiskana in usposabljanja so potrebna, ljudje se lažje odločijo za prostovoljstvo in v večje zadovoljstvo jim je.

V letu 2015 nas čaka tudi kongres prostovoljstva. Največja prireditev, na kateri ima osrednjo temo prostovoljstvo. Zadnja leta je bil naš skupen interes zakon o prostovoljstvu, zdaj je to Nacionalna strategija. Zares je pomembno, da gradimo solidarno družbo. In prostovoljstvo je idealna dejavnost, skozi katero lahko že mladim približamo skrb za druge in za skupno dobro. Natečaj Junaki našega časa je namenjen prav njim.

Ko zadnja leta spremljam zaključne prireditve na šoli, ki jo obiskuje moj sin,  vsako leto nagrajujejo s posebnimi priznanji dobre športnike, otroke, ki so dosegli vidnejše rezultate na različnih tekmovanjih v znanju, to je pa tudi vse. Kaj pa tisti, ki jim mogoče učenje ne gre briljantno, pa so zato najbolj delavni prostovoljci na šoli? Obiskujejo domove za starejše, pomagajo ostarelim sosedom, pomagajo mlajšim šolarjem, prirejajo humanitarne akcije za pomoč družinam sošolcev, ki so se znašle v stiski? Ali ni to tudi nekaj, kar moramo pohvaliti na glas? Navdušena sem bila nad Osnovno šolo 8 talcev v Logatcu, ko mi je učiteljica, ki je prevzela tudi mentorstvo mladim prostovoljcem na šoli, predstavila idejo, da na zaključni prireditvi posebej izpostavijo prostovoljce. Super! Iz teh mladih ljudi bodo nekoč uspešni odrasli s čutom za druge. Take ljudi nujno potrebujemo za povezano, uspešno družbo.

Bolj ko razmišljam o podjetništvu, pa četudi gre za družbeno podjetništvo, ugotavljam, da verjetno ne moremo narediti uspešnega sistema, v katerem bo vsak nujno zaposlen, moramo pa ustvariti sistem, kjer bo lahko vsak prispeval svoj del k družbeni dobrobiti in predvsem lahko živel dostojno življenje. Sem zagovornica uvedbe UTD (univerzalnega temeljnega dohodka), s katerim bi omogočili dostojno življenje vsem in omogočili kreativnim, delavnim ljudem možnost dobrih delovnih mest. Res je preveč takih ljudi trenutno brez zaposlitve. Danes, ko imamo socialno zakonodajo, ki se samo prilagaja situaciji in je prekomplicirana, ko imamo ljudi, ki se v sistemu sploh ne znajdejo in polno dela z izračunavanjem komu kaj pripada, izgubljamo veliko sredstev. Potem tudi ne bi bilo potrebno dati milijonov za nakup hrane, ki jo med ljudi razdeljuje Rdeči križ in Karitas. To, čakanje na hrano pred vrati humanitarnih organizacij, ni dostojno življenje. Ampak zdaj je potrebno. Tudi mi našim uporabnikom delimo viške hrane, ki jo prevzamemo v nekaj trgovinah in dveh restavracijah. Velikokrat gre za zelo kvalitetno hrano, zato smo se za to tudi odločili. Ampak to ni to, kar mora nuditi socialna država. Ta mora graditi na solidarnosti, ki pa ne pomeni deliti hrane v državi, kjer bi verjetno samo z viški bili siti vsi. Ampak to je jutrišnja tema, za jutrišnje srečanje predsednika države s humanitarci.

Je že temno. Moji sodelavci so že v kegljaški dvorani na Kotnikovi ulici. Danes imamo zabavo ob koncu novega leta in zadnja leta to naredimo ob kegljanju. Zamujam in kegljaška ekipa mi je že poslala sliko.