Med podjetja v njegovem portfelju se med drugimi umeščajo Danu, največja regijska mreža portalov za starše, ki izhaja iz Ringaraja, eŠola, informacijske rešitve za osnovne in srednje šole, Xooltime, sistem za učinkovito in motivacijsko zastavljeno učenje v šolah, ki vključuje tudi starše, ter Doctrina,  online platforma za farmacevte. Pomaga tudi študentom in drugim mladim, ki imajo idejo, a je ne znajo razviti ali monetizirati. »Nisem nek podjetniški guru. Sam sem se tudi velikokrat opekel. Se pa ves čas iz napak učim in tako lažje pomagam mladim.«


Ali bi bilo prav zato najbolj smiselno, da na fakultetah, še posebej poslovnih, poučujejo ljudje, ki imajo za seboj vsaj nekaj let dela v podjetništvu ali pa so še podjetniki?

Ena struja zagovarja, da je naloga univerze, da razvija nova znanja in ga nato prenaša na mlade, druga struja pa zagovarja aplikativno znanje. Potrebujemo oboje. Na naši fakulteti imamo po mojem mnenju optimalno razmerje, saj imamo vrhunske raziskovalce in dobre praktike. Tudi naše mednarodne izkušnje, saj nas večina sodeluje z različnimi organizacijami in univerzami o svetu, kot sta Stanford in Berkley, dokazujejo, da je ta pot prava.

Pa vendar je neprecenljivo, če se študenti lahko učijo od ljudi iz prakse, kajne?

Na naši fakulteti sicer gostuje veliko podjetnikov, a formalno svojega predmeta ne morejo voditi. Zato si želim, da ne bi štele samo akademske kvalifikacije. Stanford in Berkley sta uvedla »entrepreneurial residence«, pri čemer predavatelju ni potrebno imeti doktorata in akademskih člankov, pač pa s tem zagotavljajo, da na primer predava direktor marketinga na Yahooju. S tem ne trdim, da je nekdo iz prakse večji strokovnjak kot raziskovalec ali obratno. Gre le za različne vrste strokovnosti. Ključno je, da se fakulteta zna odzivati na potrebe študentov, tako tistih, ki želijo biti raziskovalci, kot tistih, ki želijo v podjetništvo.

Ste soustanovitelj in solastnik več podjetij, ki jim intenzivno pomagate pri razvoju… Kako vam uspe loviti ravnotežje z obveznostmi na fakulteti?

Sem raziskovalec in mi prepletanje z razvojem lastnih podjetij zagotavlja ustvarjanje najbolj naravne kombinacije. Kar torej počnem v praksi, lahko vpnem tudi v raziskave. Ključno je, da izkušnje iz prakse čim prej prenesem na študente.

Je bil torej Ringaraja vaš prvi projekt?

Če ne štejem urejanja časopisa na srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo, kjer smo dijaki poskrbeli prav za vse, od vsebin do tiska, ter nekaj izkušenj v očetovem podjetju, potem je Ringaraja res prvi. Nastal pa je kot nišni portal v podporo novopečenim staršem, kar sem bil tudi sam in sem tako pravzaprav odgovarjal na naše življenjske potrebe. V zagonskem podjetju je ponavadi tako, da si deklica za vse, saj sem skrbel od dizajna do konceptualnega razvoja, pisal sem tudi članke, torej skrbel za vsebine. Počasi smo oblikovali ekipo, prisotni smo bili na šestih trgih. Ves čas pa smo bili brez pisarne, sodelovali smo samo z rednimi zunanjimi sodelavci, torej nismo imeli zaposlitev za nedoločen čas. V Ringaraja sem se veliko naučil, kar mi je omogočilo, da sem veliko tega prenesel tudi na študente.  

Internet ima vrsto prednosti, med njimi je tudi ta, da je lahko podjetje ob sorazmerno majhnem vložku na začetku prava podjetniška uspešnica, kajne?

Internet mi je bil vedno izziv zaradi izjemnega potenciala in doseganja visoke dodane vrednosti. Tudi sedaj vlagam predvsem podjetja, ki delujejo na tem področju. Sam sicer nisem klasični vlagatelj, ki bi se odločal na temelju poslovnega modela in bilanc. Raje se odločam na temelju nekega notranjega občutka.

Lani ste se uspeli s projektom Xooltime uvrstiti v pospeševalnik na Berkleyu.

Res je. Tja smo se preselili januarja letos. To je bila zanimiva izkušnja. Iskreno povedano, sem imel po tednu dni bivanja tam občutek, da vem, ne glede na dosedanje izkušnje, o podjetništvu zelo malo (smeh). Izkušnja je bila res neprecenljiva. Naš coach je bil že omenjeni direktor marketinga iz Yahooja. Od njega sem se do sedaj res največ naučil.

Je torej pomembno na fakultete dobiti še več praktikov?

Na Ekonomski fakulteti imamo res veliko gostov iz prakse. Vendar pa sedanji akreditaciji, ki ju ima naša fakulteta, zahtevata akademsko izobražen kader. Praktiki, ki predavajo pri nas, torej lahko pridejo predavat k nam, vendar samo nekajkrat na leto in ne morejo biti nosilci predmeta. Če se ob tem vprašava, kdo ima prav, bom seveda odgovoril, da tisti, ki zagovarjamo prakso. Rok Stritar in Blaž Zupan sta na naši fakulteti tista, ki ne le da imata lastno podjetje, pač pa mlade ves čas vpenjata v konkretne projekte in jim tako pomagata, da se preko njih učijo prvih podjetniških korakov. Njuno izhodišče je namreč: Službe ne dobiš, pač pa si službo ustvariš. To pa ne pomeni le tega, da moraš imeti lastno podjetje ali biti s.p, pač pa tudi to, da ko se pogovarjaš za službo v podjetju, potencialnemu delodajalcu poveš, kakšne koristi bo imel od tebe oziroma zakaj potrebujejo v tem podjetju prav tebe. 

Na kakšen način naj si torej študent nabira čim več prakse že med študijem?

Naj odgovorim kar z izkušnjo z zaposlitvenega sejma na Berkleyju, ki bi ga lahko primerjali s Študentsko areno. Ogromna dvorana je bila nabita z zaposlovalci, kot so Microsoft, Amazon in drugi. A razlika pri njih je, da zaposlovalci iščejo talentirane študente, saj vedo, da se na univerzo v Berkleyju vpisujejo najboljši študenti. In izmed njih lahko »poberejo smetano«. Ocene študentov jim niso tako pomembne, pač pa predvsem smer študija. In za delo jih seveda plačujejo. Je pa tudi res, da študenti v večini primerov v zagonskih podjetjih delajo brezplačno, ker jim je ključno pridobivanje izkušenj. Pridobljeno znanje jim pomeni plačo.

Pri nas pa je slika precej drugačna, kajne?

Tako študentsko delo, kot je v Sloveniji, je treba čim prej ukiniti. Izkušnje, ki jih študent na primer dobi s prelaganjem paketov, ne štejejo. Kdor hoče res doživeti podjetništvo, se mora odločiti za delo v podjetju, četudi v zagonskem. Študent se mora torej vprašati, katere izkušnje mu bodo v življenju dejansko pomagale, kaj bo od izbranega študentskega dela dejansko pridobil za življenje.

Vaša podjetja delujejo tako na področju šolstva, zdravstva, avtošol… Prav Doctrina deluje na področju zdravstva. Kakšen je po vašem mnenju potencial zagonskih podjetij na tem področju?

Na vsakem področju imamo lahko veliko startupov. A pri startupih na področju zdravstva je še vedno preveč prepričanja, da morajo denar za raziskave in razvoj dobiti od države na razpisih ali pa od angelskih investitorjev. Namesto da bi razmišljali predvsem o trgu – komu bodo prodajali in kako. Zato ne podpiram nepovratnih subvencij, ki so v okviru razpisa P2 Slovenskega podjetniškega sklada. So pa pravi korak konvertibilna posojila, ki so jih uvedli nedavno.

Kako ocenjujete kondicijo podjetniškega podornega okolja predvsem za zagonska podjetja?

Ekipa Podima je uspela povezati različne pobude. Zaenkrat še ne more biti oprijemljivih in merljivih učinkov tega, vendar pa so to koraki v pravo smer. Sicer pa so bili pri postavljanju slovenskega podjetniškega ekosistema narejeni veliki koraki. Manjkajo samo še velike zgodbe o uspehu, t.i. exiti, ki bi Slovenijo postavile na zemljevid podjetnih, zagonskim podjetjem pa dale zgled in motivacijo. Ob čemer pa še vedno ostaja vprašanje, koliko uspešnih podjetij bo potem sploh ostalo v Sloveniji. Res je sicer tudi, da je The Economist nedavno nazaj odsvetoval investicije v slovenska podjetja, a vsako okolje ima omejitve in na podjetniku je, da gre preko njih. Zato menim, da podjetje lahko uspešno posluje tudi v Sloveniji, trg pa je tako ali tako ves svet.

Kdo naj bo po vašem mnenju pobudnik uvajanja drugačnega pristopa poučevanja, ki bi spodbujal podjetnost že v šolah?

Ne verjamem v pristope top-down. Če to predlaga nekdo v vladi, je to tudi »njegov otrok« oziroma pobuda neke politične opcije, pri čemer torej ne moremo pričakovati, da bo ta pobuda živela tudi po koncu njihovega mandata, kot nam potrjujejo dosedanje izkušnje. Sicer pa je že sedaj veliko dobrih projektov, ki jih na osnovnih in srednjih šolah že izvajajo. Po mojem mnenju bi morali nagrajevati pobudnike projektov po šolah in jih finančno spodbujati, da bodo projekte razvijali še naprej. Ne pa da se organizacije prijavljajo na razpise in izvedejo enkraten projekt. Že obstoječe pobude bi morali prepoznavati, jih izpostavljati ter nagrajevati.

Eden ključnih problemov javnega sektorja je, da imamo uravnilovko. Uzakoniti bi bilo potrebno maksimalno razliko v plači, ki je možna na istem delovnem mestu. Če je na primer v šoli fizik, kemik, saj sploh ni potrebno, da je ekonomist, zastavil dober podjetniški projekt in skrbi za njegov razvoj, ga je potrebno za to tudi bolje plačati. S takimi zgledi lahko damo signal še drugim. Morebiti bi namesto države podjetja lahko oblikovala sklade, iz katerih bi nagrajevali in spodbujali podjetnost na šolah.

Kje pa je tu vloga staršev, saj so oni v prvi vrsti tisti, ki naj spodbujajo otrokovo samostojnost in predvsem odgovornost za svoje odločitve in dejanja?

Meni je koristilo to, da prihajam iz podjetniške družine, to je res. Je pa tudi res, da to prenašam na svoje otroke in jih ves čas spodbujam k reševanju različnih izzivov in da po svetu hodijo z odprtimi očmi. Velikokrat me presenetijo s svojimi rešitvami. Moji otroci lahko vidijo, da vlagam v več podjetij in vidijo tudi, da mi kdaj spodrsne, ampak svet se vrti naprej in prav je, da imajo otroci možnost vse to videti. Otrok iz podjetne družine je morebiti res v prednosti in ima to zapisano v DNK, a vsekakor je pri tem vedno nekdo prvi, kar pomeni, da vsak lahko razvija podjetnost, ne glede na to, ali imajo doma že podjetje ali ne. Če ne izhajaš iz podjetniške družine, naj to ne bo izgovor. Čim prej je treba v akcijo. Zagotovo boš pri tem velikokrat neuspešen, a to še ni razlog, da obupaš. In to je v našem šolskem sistemu narobe – ne priznava in ne nagrajuje otrok, ki so naredili nekaj originalnega, ki so poskušali, a niso bili uspešni. Postavljanje nekih okvirjev pa ubija kreativnost.