Alenka in Miran sta naju z Evo »pobrala« pred Smeltovo stavbo ob 8:30 zjutraj in pot nas je odpeljala na avtocesto, v smeri Štajerske. Ne bom pisala, o čem smo se v avtu pogovarjali, tema vam je verjetno ZNAna. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Tudi pred leti, ko sem prvič obiskala ta kraj (kot turistka), vreme ni bilo veliko boljše. Kljub temu se z veseljem spominjam tega izleta, saj je bil to vseeno eden najboljših rojstnodnevnih izletov.

Na objavi v svojem blogu sem takrat zapisala, da so to kraji, kamor bi se velike zvezde slovenskega turizma lahko prišle kaj naučit. V teh krajih je grad, ki se je v obdobju po drugi svetovni vojni prelevil v hotel. Danes si v njem lahko uredite svojo grajsko sobo in tako prispevate k temu, da se grajsko življenje nadaljuje. Po poti forma vive pa se povzpnete na vrh hriba, in ko sta gospa Rosana in gospod Ivan doma, vam prav posebni domači flancati ne uidejo. Včeraj sta nas postregla s toplim čajem in temi odličnimi flancati.

objava4.jpg
Namen našega obiska je bil, da poiščemo možnosti sodelovanja in skupaj pripravimo en nepozabni izlet v neZNAno, ki bi postal del naše ponudbe. Seveda je beseda nanesla tudi na to, kako se odvijajo Ivanovi kiparski simpoziji. Priznati moram, da se je v meni zbudila rahla zavist, saj bi za tistih štirinajst septembrskih dni tudi jaz bila kiparka. Ampak žal, morda pa tudi na srečo, ne morem menjati poklica vsakih pet minut.

Priložnost smo tokrat izkoristili tudi za ogled galerije gospoda Ivana. Moram priznati, da so me njegovi izdelki zelo impresionirali. Pred povratkom v Ljubljano je bil obvezen tudi postanek v vinski kleti Alenke in Mirana, kasneje pa še kratka pavza v oljarni, da sta Alenka in Miran prevzela bučno olje, ki so ga stisnili iz njunih bučnih semen. Dopoldne je minil kot bi mignil, za seboj pa pustil močne spomine in še več idej, kako vse te lepote zapakirati v nekaj, kar bi lahko pomagalo k dvigu prepoznavnosti lokalnih lepot. Zdaj smo torej na vrsti mi, da iz vsega, kar ponuja lokalno okolje, sestavimo nekaj dobrega.

Domov sem se vrnila ob 15h in po hitrem kosilu sem na mailu našla sporočilo od gospe iz turistične agencije. Sledil je daljši telefonski pogovor, v katerem sva se pomenili o naši ideji. Držimo pesti, da sem jo prepričala. Polna energije sem se tako proti večeru odpravila na Prešernov trg, kjer smo otvorili praznično sezono in prižgali lučke.

Za konec dneva pa še ena »interna« skrivnost, ki pa v resnici ni ravno skrivnost. Vsako leto se na večer, ko se v Ljubljani prižgejo novoletne lučke, dobimo s prijateljicami v Dvornem baru. Vse smo ljubiteljice, morda bi bila boj prava beseda oboževalke, Batičevega roseja. Zraven roseja pa tradicija veleva, da je obvezen tudi pečen krompirček, neomejene količine smeha in plan, kako bomo (zdaj pa zares) obiskale vinsko klet Batič. No, morda je sedaj res napočil pravi čas, da to obljubo tudi izpolnimo.