Kako deluje aplikacija OriginTrail?


Drev: Uporabnik v aplikaciji poskenira kodo na izdelku in se odprejo osnovni podatki o proizvodu, denimo prehranska tabela, najbolj pomembno pa je, da lahko ocenijo izdelek in preverijo, od kje izvirajo sestavine, ki so v proizvodu. Aplikacija izračuna tudi povprečno oddaljenost kmetij od tovarne, vidi pa se tudi pot mleka od kmetije do tovarne.

Na kakšen način pa pridete do teh podatkov?



Drev: Povezani smo s proizvajalčevim informacijskim sistemom. Mlekarna se s tem naredi precej transparentno, da so podatki kredibilni, pa nakazuje dejstvo, da so ti isti podatki na voljo tudi inšpektorjem. S tem sistemom torej proizvajalec pri potrošnikih vzpostavlja občutek varnosti in zaupanja v njihovo blagovno znamko.


Do teh podatkov verjetno ni lahko priti...


Levak: S tem smo se začeli ukvarjati že leta 2011, ko smo naredili alfa verzijo aplikacije za nekega slovenskega proizvajalca ekološkega mesa, dve leti kasneje pa smo pričeli razvijati OriginTrail, ker smo ocenili, da se s sledljivostjo prehrambenih proizvodov da kupcem še veliko razkriti. Hkrati s tem smo se pričeli pogovarjati tudi s potencialnimi partnerji, ki bi prvi vstopili v sistem. Ravno pri mlekarni Celeia se je izkazalo, da so primerni partner za nas, ker imajo lokalne dobavitelje in to svojim kupcem želijo sporočiti.


Drev: Pri drugih mlekarna je to malce težje, ker je veliko mleka uvoženega, saj je to zanje cenejše. Je pa slovensko mleko kakovostno, a zato tudi nekoliko dražje.


Kako pa pridobiti tiste, ki mleko uvažajo? Jih ta sistem nekako prisili, da tudi oni začnejo uporabljati slovensko mleko?



Drev: Te mlekarne morda niso naš primarni trg, ampak bolj proizvajalci z lokalnimi surovinami, zato se bomo zdaj najbolj osredotočali na Italijo, kjer je denimo zelo priljubljen parmezan. Gre za geografsko zaščitene proizvod, ki mora izvirati iz točno določene regije. Ta sistem je orodje, s katerim se proizvajalci distancirajo od konkurentov, ki nimajo lokalnih surovin, ampak je njihovo prvo merilo najnižja cena surovine.


Levak: V drugi fazi pa ni ovir, da bi se v OriginTrail vključili tudi proizvajalci, ki nimajo lokalnih dobaviteljev, ampak kljub temu nimajo težav z razkrivanjem, od kje surovine prihajajo. Verjetno ti niso prvi, ki bi se vključili v sistem, bodo pa verjetno tudi hoteli pokazati, da vedo, od kje prihajajo surovine.


Kakšen je sicer trend transparentnosti proizvajalcev pri izvoru surovin?



Drev: Izvor surovin je drugi najpomembnejši faktor pri nakupu prehrambenega izdelka. Prvi je seveda cena. Neka ameriška raziskava je pokazala, da potrošnik v 80 odstotkih raje izbere sledljiv izdelek, v kolikor so cene približno enake. Potrošniki torej povprašujejo po hrani, za katero vedo, od kje prihaja. Tako je tudi pri nas precej govora o lokalni hrani, problem pa je, ker je le pri enostavnih proizvodih, denimo pri solati na tržnici, mogoče zagotoviti, da kupec vidi, od kje solata prihaja. Pa še tu so včasih problemi.

Kakšen je vaš poslovni model?


Levak: Proizvajalec plača letno naročnino na naš sistem, cena pa se določa glede na število proizvodov in še nekaj drugih dejavnikov.

Kje vidite svojo konkurenčno prednost?


Drev: V Nemčiji obstaja konkurenčna rešitev, ki pa je namenjena bolj enostavnim proizvodom, denimo jabolku ali kosu mesa, kjer je vedno le en vir dobavitelja. Naša konkurenčna prednost pa je, da lahko prikažemo izvor kompleksnejših proizvodov, kjer je več virov surovin, hkrati pa se baza podatkov stalno osvežuje.


Nedavno ste zmagali tudi na beograjskem forumu investitorjev. Kaj to pomeni za širitev v tujino?



Drev: Spoznali smo kar nekaj ljudi, ki nam pomagajo pri prodoru v Italijo in Avstrijo, kjer potrošniki veliko bolj zaupajo lokalnim proizvajalcem, zato je sistem primeren za njihovo tržišče.

Ali boste tuje trge izbirali glede na osveščenost potrošnikov?



Levak: V prvi fazi bomo iskali “early adopter” proizvajalce, ki jim sistem predstavlja jasno dodano vrednost. In takšni proizvajalci so tam, kjer so takšni kupci. Teh je več na zahodu. Glede na to, da gre v smeri transparentnosti tudi evropska regulativa, bodo v prihodnje morali proizvajalci potrošnikom razkrivati vedno več podatkov, kar je tudi voda na naš mlin in bo tako naš trg cela Evropa.

Po izobrazbi sta sicer družboslovca, za katere nekako velja, da niso najbolj podjetniško usmerjeni. Kaj je vaju potegnilo v ta svet?


Drev: Celotna ekipa za zdaj šteje pet članov. Midva s Tomažem se precej spoznava na prehransko industrijo in posel, drugi pa so programerji in dizajnerji, tako da smo precej heterogena ekipa. Sicer pa je res, da družboslovci niso ravno podjetniško usmerjeni. Raje bi delali v podjetjih ali kot višji svetovalci v javni upravi, ne bi pa bili podjetniki. Kar je na neki način tudi racionalna odločitev, ker je povprečna plača tam višja.


Levak: Moraš biti pripravljen delati 80 ur na teden samo zato, da ne bi delal 40 ur na teden. Čeprav je podjetništvo tvegano, ker si sam odgovoren za vse, je super delati tako. Imaš vpliv na razvoj produkta in morda boš naredil  nekaj, kar bo naredilo neko spremembo v svetu.