Pot v Benetke mine hitro. Zunaj je prelep jesenski dan in Benetke sijejo v soncu. Prvič grem v Beneške vrtove iz Punte Sabbioni. Pot po vodi je vedno zabavna, čeprav nas ima večina v skupini raje jadrnice. Sonce, voda, zrak, svoboda pomislim, malo preden se ustavimo v prelepih vrtovih, kjer je letos prvi del Arhitekturnega bienala. Prijatelj, arhitekt, profesor na fakulteti naredi odličen uvod in nam predstavi kuratorja razstave, njegov pogled in rdečo nit razstave Fundamentals. Visoko vstopnino z lahkoto požrem, saj vem, da je vsebina odlična.

Kljub visokim pričakovanjem se presenečen. Navdušen nad odličnim pregledom osrednje razstave se odpravimo pogledat še nekaj paviljonov. Nekje med skandinavskimi paviljoni se izgubimo, z V. si pogledava še nekaj bolj eksotičnih predstavitev in zavijeva na balkon ob morju. Pojeva odlično solato ter poiščeva ostale, da se odpravimo na drugi del bienala, kjer se predstavi tudi Slovenija.

Stara tovarna ladijskih vrvi je neverjetno prizorišče in odlična igralnica za ustvarjalce. Skoraj zgrešimo slovenski paviljon. Res je nerodno skrit, pa vseeno poseben. Posvečen arhitekturi Ksevta z zgodbo Hermana Potočnika. Srečamo nekaj slovenskih obiskovalcev, ki so prišli v skupini arhitekturne zbornice. Tipična slovenska hladnost. Do zadnjega, tokrat hrvaškega paviljona, je še kar nekaj dobrih stvari, vendar pa je tudi premalo časa, da bi si vse podrobno pogledali. Potreboval bi vsaj dva dni za ogled razstave. Morda spet čez dve leti.

Na poti nazaj opazujem mesto, ki je bilo še dva dni nazaj pod vodo. Povsod se vidi sledove visoke plime, vendar je to v Benetkah nekaj povsem normalnega. Življenje teče dalje.

Obvezen postanek na sladoledu. Ja sladkosned sem, vendar danes pazim, koliko sladkega pojem. Čakamo čoln in se zabavamo z raznimi zgodbicami. Do avtobusa pridemo točno ob uri. Pot nazaj je zaspana. Uničeni smo in vseeno imam polno glavo misli. Spet želja, da naredimo pomembno zgodbo, da postanemo prepoznavni. Pogovarjamo se predvsem, kaksna naj bo strategija. Nismo dovolj veliki, da bi lahko delali poceni izdelke za cel svet in to ponavadi pod tujimi blagovnimi znamkami. Kreativna industrija je po mojem prepričanju tista, ki nas dolgoročno lahko pripelje do uspeha. Vendar je za prepoznavnost potrebna vloga vseh, stroke in industrije. In na tem avtobusu sedimo skupaj in se pogovarjamo.

Pozno je, ko smo nazaj. Nekateri bodo noč nadaljevali, jaz pa moram izpolniti obljubo, ki sem jo dal prijatelju. Izdelali smo otroški stol za darilo. Zelo dobro vem za koga je, zato mi je še posebej pomembno, da bodo vsi zadovoljni. Otroci so najbolj zahtevne stranke. Njihova iskrenost je najboljša ocena produkta. Mislim, da mu bo všeč in bo navdušen nad darilom.

Še sam ne vem, zakaj, ampak ob petkih vedno pregledam proizvodnjo, kako so stvari pripravljene in pospravljene. Red je v vsaki organizaciji zelo pomemben in mi smo včasih kar malo preveč razpuščeni, zato sem pozoren, da je skladišče kar se da pospravljeno.

Kljub pozni uri skočiva še v Kino Šiška, kjer večkrat popijem kavo. Velikokrat se tam srečam s prijatelji. Dober whiskey zvečer je vedno dober način, da ostanem buden. Na vratih me pozdravi znanec, nekoč naš kupec, sedaj dela pri konkurenci. Skrbi za salon in stranke, ki pri njih naročajo pohištvo. Zadovoljen je z novo službo in ima veliko idej. Debatirava o polomiji na slovenskem pohištvenem sejmu in kakšna je njegova prihodnost. Še nekaj besed o današnjih kupcih, kaj vse delajo, kje razstavljajo. Vesel sem, ko mi pove, da prav ta vikend razstavljajo v Parizu. Ravno to je pomembno, da se Slovenci predstavljamo v tujini, na največjih sejmih. Zaželim mu vse dobro in zaključim z večerom. Zaspim z mislijo, da jutri ne potrebujem budilke.