Skrbno pripravljamo strategijo komuniciranja in objave na družbenih omrežjih. V Azure Magazine opazim tudi članek, kjer so nas z najnovejšo mizo Katedra uvrstili med najboljše izdelke na sejmu.

Še vedno je največ zanimanja po našem, z Red Dotom nagrajenem, „zvočnem stolu“ ter sobi „Room in Room“, ki smo ju predstavili pod blagovno znamko Beatnik. Vsi v podjetju zelo dobro vemo, da bo takšnih in podobnih e-pisem še veliko, preden bodo produkti zaživeli na novem trgu.

Najbolj se razveselim (za nas) eksotičnih trgov, kot sta to tokrat Kolumbija in Avstralija. Zakaj pa ne? Trg je ves svet in prej, ko bomo to spoznali, lažje bomo prodrli tudi na tiste najbolj oddaljene trge, ki pa vedno ponujajo zanimivo zgodbo in nove ljudi. Posel delamo ljudje in graditev odnosa s kupci je zelo pomembna. Če se že ne dogovorimo o pogojih in cenah, še vedno ostanemo v stikih, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na naslednjem projektu.

Ob 11h se začne norišnica. Telefoni, e-pošta, usklajevanje terminov sestankov do konca leta. Že sedaj vem, da bo vsega preveč in da bom kakšno obveznost moral prestaviti ali celo odpovedati.

Trenutno so najbolj pomembni novi projekti za skandinavske in nemške partnerje, ki morajo biti dokončani do konca leta, zato v razvoju skrbno sledimo terminskim planom. Vesel sem, da imam tako dobro ekipo, ki poskrbi, da so tehnične zadeve vedno pripravljene in da so sestanki v razvoju tako kratki. Vsak opravlja svoje delo in projekti tečejo po planu.

Postavili smo si nov izziv in iščemo materiale, ki bi zagotavljali gibljivost posameznih delov pri sedenju. Vse skupaj se sliši nadvse dolgočasno, ampak ko pregleduješ različne oblike materialov ter njihovo strukturo, prilagodljivost in tudi trajnost, se porodi kar nekaj idej, kako te materiale uporabiti v naši proizvodnji ter predstaviti rešitev, ki bo navdušila tudi naše partnerje v tujini.

V Sloveniji se premalo zavedamo pomembnosti razvoja in predvsem vloge oblikovanja tako izdelkov kot storitev. Veliko je govora o kreativi, oblikovanju in razvoju, veliko premalo pa se na tem področju zares kaj naredi. Razumljivo, za razvoj je poleg dobrih kadrov potrebno kar nekaj denarja in če ne uspeš zagotoviti sredstev za razvoj, je vse skupaj zaman. Tudi sam zaradi tega razvoju posvečam največ svojega časa, saj je nujno potrebno povezati oblikovanje ter procese v proizvodnji. V tem neizmerno uživam, zato skoraj pozabim na predstavitev, ki jo imam pred študenti podiplomskega študija podjetništva na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani.

Vedno se rad odzovem povabilom na različna predavanja, saj rad vidim, kako danes razmišljajo študentje in dijaki, zato sem ob 13.45 pred Ekonomsko fakulteto in seveda pričakujem dobro debato. Govorimo o uspehu, strahovih, kreativnosti, o izzivih, in tudi o tem, kaj je motivacija. V dobri uri predstavim svojo zgodbo ter pogled na stanje, v katerem smo. Tišina v predavalnici je vedno neprijetna, saj nikoli ne vem, ali je vsem tako dolgočas ali pa ničesar ne razumejo. Seveda skozi vprašanja hitro dojamem, kaj jih najbolj zanima.

Kako sem prišel od študenta do lastnika podjetja. Verjamem, da je odgovor v iskrenosti. Verjeti v svojo pot, imeti jasno vizijo in skupaj z vrednotami, ki jih vedno postavljam na prvo mesto, je pozitiven rezultat neizogiben. To sporočilo bi morali mladi prejemati vsak dan. Pozitivne informacije, kaj lahko naredimo, če denar postane le stranski produkt dobrega dela in ne glavna stvar, za katero se trudimo. Ob moji razlagi, kaj je uspeh, pa neverjetno navdušenje in pri nekaterih strah, da je to seveda najtežje. Brez trdega dela seveda ne gre.

Moja formula uspeha je 70% trdega dela, 25% znanja in seveda tistih 5% sreče, ki jo potrebuješ, da si ob pravem času na pravem mestu. Več priložnosti, kot si ustvariš, več možnosti imaš tudi za glavni dobitek. In kaj je pravzaprav uspeh? Meni pomeni uspeh predvsem to, da uživam na svoji poti, da je delo tisto, ki mi daje energijo in da dobri rezultati postanejo motivacija za vsako težavo, izziv, ki jo/ga je treba premagati na tej poti. Navdušenje študentov ob dejstvu, da si vsako leto vzamem vsaj osem tednov za potovanje brez obveznosti, me ne preseneti, saj se tudi sam zavedam, da je to največ, kar sem na svoji podjetniški poti dosegel.

Imeti iskreno zaupanje v sodelavce, da bodo tudi brez tebe podjetje peljali naprej je nekaj najboljšega, kar lahko občutim, ko se čisto sam za dva meseca odpravim na potovanje z nahrbtnikom. Kar nekaj časa še klepetam s profesorico, ki me je povabila. Na hitro rešiva gospodarsko krizo, ki jo sam najraje poimenujem kar kriza vrednot, nato pa se zahvalim za povabilo in študentom pustim še kontakt, če bo kdaj kdo potreboval pomoč na svoji poti.

Kruljenje v želodcu me spomni, da sem ponovno zanemaril svoje prehranjevanje. Potešim se s solato in letim domov, kjer moram napisati še dva teksta. Zamotim se z debato, zato že vem, da tekst danes ne bo dokončan. Raje kot pisanje imam dobro debato, zato se večer konča pozno pri prijateljih....