Zvečer vseeno urejam zapiske in si izmenjujem emaile z Matijo. Všeč mi je njegov termin uvajanja “mainstream enakopravnosti” in veseli me, da v podjetniških ekipah nameravajo načrtno stimulirati mešane sestave. Ta tema, obravnave žensk v podjetništu (pa bodimo iskreni, tudi v umetnosti ali znanosti ni kaj dosti drugače), mi visi nad glavo že odkar sem se vrnila v Slovenijo. Ne bom trdila, da jo bolj močno zaznavam, zato ker bi bili kot družba kaj posebno neenakopravni. Verjetno nam je iz časa prejšnjih generacij ostalo celo več enakopravnosti kot se je zavedamo. Nekdo od ameriških investitorjev je to enkrat lepo povzel v komentarju “Ah, ja, točno! Vi ste takrat že imeli ženske inžinirke”.

Moja poudarjena zaznava izpostavljenosti žensk mora biti povezana s tem, da ne čustim več iste drugačnosti, ki sem jo v ameriki obutila kot “tujka”, “evropejka”, “Vzhodno-Evropejka” in v New Yorku občasno kot “ne-Židinja”, kar je moje razgledane židovske prijatelje vedno neizmerno zabavalo. V besedah angelske investitorke Joanne Willson “Počutiš se malo kot riba na suhem, mar ne?”. Ribi na suhem poženejo noge in kmalu obrne svojo hidrodinamičnost v novo prednost oziroma v mojem primeru poslovno priložnost - nekdo pač mora biti “prevajalec” med evropskimi podjetji in njihovim ameriškim tržiščem.

Zdaj, ko sem nazaj v vodi in na škrge diham zrak domače kotline, vidim veliko priložnosti za izboljšave. Ena od njih je tudi to, da mladim fantom dopovemo, da ni nič narobe s tem, da imajo Vzornice in ne samo vzornike.