Ker sem zaradi napovedanega potopa včeraj prestavila vse dislocirane obveznosti, bom produktivna kar od doma. To vedno zveni kot dober plan, a se tam nekje zgodaj popoldan ponavadi izkaže za čisto navadno utvaro. V začetku leta 2009, ko sva se preselila v New York, mesto še ni poznalo coworking prostorov, ki so tako modni zadnja leta. Tistemu, kar američani tako ljubko poimenujejo “cabin fever” sem se lahko izognila na zelo akademski način v knjižničnih čitalnicah.

Čim je delo vključevalo komunikacijo, ali pa je bilo pospremljeno z željo po toplem čaju, pa sem končala v enem izmed redkih udobnih Starbucksov, ki so ponujali mesečno abonentsko kartico za dostop do internetne povezave (tudi prost dostop do interneta je bil takrat v lokalih na Manhattnu prej izjema kot pravilo). Potem pa so nekega dne kot gobe po dežju pojavile množične skupne pisarne za posameznike in male ekipe, ki samostojno niso imele možnosti, da si izborijo prostor na enem izmed najbolj agresivnih nepremičninskih trgov.

Tako so se eni specializirali na podlagi ambienta, drugi na podlagi lokacije, tretji spet so prednjačili s programom in kmalu smo bili vsi rezidenti takega ali drugačnega delovnega panja, ki nam je omogočal bolj ali manj začasno rabo stola in pisalne mize ter souporabo poslovne infrastrukture prilagojene ciljnemu občinstvu. Ker so coworking prostori reševali akutni problem, so kmalu postali tako legitimna izbira kot svojevrstna drža oziroma stil, zaradi katerega posameznik ali podjetje nista bila negativno percipirana. Najemanje mize je postalo tako samumevna odločitev kot najemanje stanovanja.

Sama za ustvarjalno vzdušje od nekdaj potrebujem spremembo od domačega okolja, prostor, ki je nevsiljivo ne-časen in neobremenjen z vsakodnevno eksistenco in nedokončanimi opravili. Zato sem se, kot marsikdo pred mano, tudi v Ljubljani zatekla k deljenju pisarne z drugimi, sebi podobnimi (na začetku sta bila to predvsem Niko in Aleks, kolega, ki sta se skoraj istočasno vrnila iz New Yorka).

V naši deljeni pisarni v tem trenutku tako zatočišče iščemo trije. Midve sva bolj jutranji, Petrov turnus pa je zaradi dela z mednarodno ekipo, ki ima nekaj sond tudi v Kaliforniji, pretežno popoldanski. Zvečer si termine izbori Unicode večerna šola programiranja ali občasni meetup. Zaradi potovanj dostikrat koga od nas ni in dogovorili smo se, da bomo Dedku mrazu pisali za nove cimre, prostora je namreč več kot dovolj.