Povabili ste nas k razmišljanju, na koliko načinov lahko še uporabimo sponko za papir. Udeleženci pa so morali svoje rešitve najprej zapisati. Kaj se je izkazalo?

Večina jih je imela med 4 in 7 rešitev. Dolgoletno slovensko povprečje je 4,5, medtem ko iz tujine poročajo, da je povprečje med 6 in 8, izkazuje pa se, da nekatere skupine – prejšnji teden sem imel izobraževanje za učitelje/mentorje, ki so prišli na izobraževanje s področja ustvarjalnosti in inovativnosti prostovoljno, ta je imela skoraj dvakrat več kot je slovensko povprečje. Vedno sem vesel, kadar naletim na kakšno tako skupino. Žal pa so študentje blizu slovenskega povprečja.

Čemu pripisujete to? Je to posledica izobraževalnega sistema?

V veliki meri je. Ustvarjalnost nam je prirojena. Tako kot je na primer ptici prirojeno, da leti. Pri ljudeh je neke vrste prilagajanja – pa če to imenujemo ustvarjalnost ali ne - pogoj za preživetje. Raziskave pa kažejo, da z leti te sposobnosti krnijo. Profesor Pečjak je pojasnjeval, da je pri petih letih 90 odstotkov otrok kreativnih, pri 20-ih letih pa samo še pet odstotkov. A ne zato, ker bi se nam možgani „kisali“, da bi se torej dejansko dogajale fiziološke spremembe, pač pa zato, ker naš šolski sistem in družba temu nista posebej naklonjena. To je tudi razlog, zakaj se toliko zavzemam za drugačen šolski sistem in po 15 letih se je začelo tudi v naši državi premikati v pravo smer. Tako so že neke dejavnosti v to smer na Zavodu za šolsko in tudi Spirit podpira inovacijsko-podjetniške krožke. Torej se odvijajo neke vrste sistemske spodbude, ki pa so še vedno kaplja v morje.

Dober znak je bila tudi odločitev, da mag Violeta Bulc prevzame področje za kohezijo in razvoj. Zdaj gre za komisarko v Bruselj.

Res je, to je bilo dobro sporočilo družbi, saj je njeno delo povezano tudi z inovativnostjo in z mladimi. To področje dobro razume in na sistemski ravni bi  lahko tudi kaj naredila. Odločevalci sicer vse pobude, ki se odvijajo, podpirajo, še premalo pa je konkretnih premikov. Saj so na voljo razpisi, kar je treba pohvaliti, a to je zaenkrat še premalo. Potrebni sta jasna dolgoročna strategija in sistemska podpora. Ta mora dopolniti sicer koristne ad-hoc projekte. Da pa bi nekdo dejal, gremo v to področje, to so naši cilji, spremenili bomo šolski kurikulum, usposobili bomo učitelje, spremenili bomo miselnost, kar je zagotovo najtežje, vsega tega pa je še premalo.


Tanja Plestenjak je delala raziskavo, koliko inovacijskih kompetenc nam daje šola, koliko mediji in koliko starši. Ugotovitve so kar zastrašujoče, kajne?

Pričakovali bi, da jih daje največ šola, ker otrok dnevno preživi osem ur in porabi še kakšno uro za pisanje naloge, kajne? Pa se je izkazalo, da jih pravzaprav daje najmanj. Na prvem mestu so starši in vrstniki, sledijo mediji, šola pa je žal proti repu lestvice. Dokazala je celo to, da je vloga medijev pri pridobivanju znanja o inovativnosti statistično značilno večja od vloge šole.

Pa vendar ste še nedavno tega dejali, da „bo šola v prihodnosti ustvarjalnosti in inovativnosti posvetila toliko energije, kot je danes matematiki. Ste še vedno tak optimist?

Upam, da bo tako. Pa ne, da upam, tako bo pač moralo biti. Če družba tega ne bo imela, ne bo preživela. Imamo to srečo, da tudi druge države niso tako brilijantne, če pa se primerjamo z najboljšimi tujimi šolami, smo pa bistveno slabši. Na poletni delavnici o kreativnosti v Barceloni sem srečal veliko ameriških osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev, ki so dejali, da je to sestavni del njihovega dela. Prepoznavanje ustvarjalnosti in talentov otrok ne prepuščajo naključju. Učitelji morajo biti sposobni to prepoznavati in razumeti, kreativnost morajo učitelji vpeljevati v svoje pedagoško delo in se ves čas povezovati tudi z lokalnim okoljem, od koder dobivajo izzive, ki jih skupaj z učenci rešujejo na kreativni način.

Glede razvoja ustvarjalnosti pri otrocih obstaja zanimiva teorija, da se otroci več kot z vodenim delom odraslih naučijo v lastni igri z vrstniki. In to brez vsakršnega nadzora staršev. 

To je ena od teorij, ki trdi, da četudi pripravimo še tako dober program za otroke, ne dosežemo takšnega učinka kot če otrokom popolnoma prepustimo, da delajo po svoje.  Ne gre le zato, da so pri igrah v takih okoliščinah lahko bolj prodorni, pomembno pri tem je tudi, da so sposobni med seboj vzpostaviti odnose, da se naučijo timskega dela, si sami poiščejo cilje. Na tak način so dejansko postavljeni v veliko bolj realno okolje, kot pa če je to neka vodena igra. Seveda pa kakovostno sodelovanje odraslih odpira raznolike dimenzije razmišljanja, odpira nove izzive, prinaša nova znanja in je to nujno komplementarna dejavnost.


Starši torej predstavljajo tudi neke vrste varno okolje. Ki pa je na primer v podjetjih, ki temeljijo na razvoju, potrebno, kajne?

Seveda. Le tako si ljudje upajo tvegati. Naše okolje, naša družba, še vedno ni dovolj naklonjena tveganju. Z napako dobiš črno piko – ne le moralno, pač pa podjetje na primer lahko da ne dobi več bančnih posojil. To te potem potiska v povprečje. Znanka iz Silicijeve doline je nedavno razlagala, da je presrečna, ker je njeni hčerki uspel poslovni podvig, saj so študentje odprli podjetje, in sicer že po petem poizkusu. V ZDA je tako, da dokler imaš voljo poizkušati, ti nobena vrata niso zaprta.

Kje smo torej Slovenci? Po inovacijskem potencialu, ki se meri s Skupnim inovacijskim indeksom, smo blizu povprečja EU, zaostajamo pa po sposobnosti, da ideje realiziramo in ustvarimo finančno merljive rezultate v gospodarstvu in negospodarstvu...

Imamo potencial. Po Skupnem inovacijskem indeksu smo Slovenci še vedno blizu zlate evropske sredine. A ta indeks označuje v večji meri potencial, torej dejavnike, ki so predpogoj za inoviranje, kot so na primer človeški viri in kakovost raziskovalce dejavnosti ter inovacijske aktivnosti podjetij kot pa rezultate. V primerjavi z Italijo imamo kljub bistveno višjemu inovacijskemu potencialu oziroma indeksu bistveno nižji BDP. V svetovnem merilu pa ima najvišji potencial Švica, ki je tudi gospodarsko zelo uspešna.
Sem pa vesel, da se je vsaj en del mladih, ki jih sedaj srečujemo v slovenskih startup podjetjih, uspel ob zavedanju, da si lahko le sami pomagajo do službe, postaviti na lastne noge. Je pa delež startupov v Sloveniji po mojem mnenju še vedno premajhen. Podjetno razmišljanje je aktivno prevzemanje svoje usode v svoje roke. To, da si samozavesten, da verjameš vase, da si upaš spopasti z novimi izzivi, da si pripravljen na tveganje in na neuspehe, so lastnosti, ki jih nosijo inovativni in podjetni ljudje.

Inovacije se delijo na inovacije proizvoda, postopka in organizacije. Verjetno še vedno prevladujejo prve?

Res je, v nekaterih podjetjih so še vedno prepričani, da je samo razvoj novega izdelka inovacija.  Ko sem v kakšnem podjetju, včasih pravijo, naj malo počakam, da bodo poklicali direktorja razvoja kot (edinega) oddelka, ki je odgovoren za inoviranje.  . Podjetja se sicer večinoma zavedajo, da je inovativnost nujna povsod, od čistilnega servisa do logistike, od razvoja do trženja, ki sta sicer ključna oziroma vlečeta naprej. Malo pa je podjetij, ki bi uspela z inovativno kulturo in klimo prežeti celotno podjetje.

Je pa vlaganje v konkretne inovacije premalo, potrebno je tudi obvladovanje inovacijskih procesov in v končni fazi podpora menedžmenta, kajne?

Absolutno. Vodstveni kader mora biti v prvi vrsti zagovornik inovativnosti, v inovativne projekte in razvoj ljudi mora vlagati izdaten del sredstev. To dokazuje tudi naša raziskava. Inovacijsko vodilni vlagajo sicer manj kot vlagajo sledilci, ker vlagajo bolj pravilno. Ne vlagajo toliko v tehnologijo in opremo, pač pa v izobraževanje ljudi, spodbujajo razvoj ne le v svoji organizaciji pač pa v partnerski mreži, na primer z univerzami in inštituti. To se izkazuje za cenejše poleg tega to hitreje rojeva rezultate. In kar je še pomembnejše, t.i. odprto inoviranje prinaša več prebojnih inovacij.

Inovacijsko aktivnih podjetij je še vedno več med predelovalnimi podjetji kot storitvenimi, kajne?

Najprej moram pojasniti, kaj pomeni, da je podjetje inovacijsko aktivno. To pomeni le to, da je  v opazovanem obdobju (na primer 2010-2012) uvedlo tehnološko ali netehnološko inovacijo ali obe vrsti inovacij hkrati.  Tak način merjenja inovacijske aktivnosti ustvarja torej lažno sliko o inovativnosti. Predstavljajmo si podjetje z nekaj sto zaposlenimi, ki uvede drobno inovacijo, ki pa finančno ne pomeni praktično nič. Je pa res med predelovalci bistveno več inovacijsko aktivnih podjetij kot med  storitvenimi. Po drugi strani pa prav storitvena podjetja ustvarijo približno dve tretjini nacionalnega BDP.

Kolikšna je pravzaprav razlika med najbolj inovativnimi in manj inovativnimi v tem, koliko ustvarijo iz enega vloženega evra?

Raziskava Referenčni model inoviranja, ki smo jo opravili na fakulteti za management Univerze na Primorskem v okviru temeljnega projekta ARRS,  je pokazala, da najbolj inovativni iz enega vloženega evra ustvarijo 11 evrov, storitveniki pa še precej več. Za primerjavo sledilci iz enega evra ustvarijo samo 1,7 evra. 
Ampak storitvenih podjetij, ki sodijo med inovacijsko vodilne, je zelo malo. Med predelovalnimi podjetji je inovacijsko vodilnih sedem odstotkov, storitvenikov pa še manj (2,1 odstotka). Splača se biti inovativen, saj to prinaša bistveno več in zato storitve tudi drago plačujemo.

Kaj pa inkrementalne inovacije in prebojne inovacije, o katerih govori tudi Clayton Chistensen s harvardske univerze?

Inkrementalne inovacije torej drobne izboljšave so sicer dobre, a njihov učinek, o čemer govori tudi Christensen, zagotavljajo predvsem prihranke oziroma izboljšave določenih funkcij, ki pa lahko vodijo do tega, da se zaposlenega na določenem delovnem mestu ne potrebuje več. Če mu seveda ne daš drugih zadolžitev. Prebojne inovacije pa prinašajo nova delovna mesta. Z industrijsko revolucijo se je na primer odprlo veliko delovnih mest.

Zakaj po vašem mnenju inovatorji, torej ljudje z izdelki, ki so uspešno prišli na trg, niso neke vrste družbeni heroji?

Na to težko odgovorim. Je pa iz raziskave GEM razvidno, da Slovenci podjetništva ne cenimo prav veliko, podjetnost pa ni vrednota. Morebiti je to pogojeno tudi s petdesetletno socialistično zgodovino pa tudi s sedanjostjo, v veliki meri pa s podjetniki, ki so zaradi različnih zlorab že ali pa bi še morali biti v zaporu. 

S kakšnimi ovirami se torej najpogosteje srečujejo v podjetjih?

WEF - Global Competitiveness Report 2014- 2015 navaja ključne ovire za podjetništvo v Sloveniji. To so v prvi vrsti dostop do virov financiranja, neučinkovita državna administracija, davki, neustrezna delovna zakonodaja, korupcija in vrsta drugih. 

Ali obstaja ob dejstvu, da nastaja in še bo vse več zelenih in trajnostnih delovnih mest, tudi zavedanje o pomenu družbenih oziroma socialnih inovacij?

V Sloveniji zadnja leta nastajajo socialna podjetja in se vpeljujejo socialne inovacije, četudi dobiček ni tako visok. So pa zato ljudje bolj zadovoljni, predvsem pa vse to ustvarja trajnostna delovna mesta. Je pa naša raziskava med srednjimi in  velikimi podjetji pokazala, da so podjetja, ki vlagajo več v varovanje okolja in trajnostne vidike,  bolj inovativna in ekonomsko bolj uspešna. 

Poudarjate, da je za dolgoročni prehod na inovativno družbo nujno potrebno delati z mladimi.

Temu se še vedno premalo posvečamo. Šola daje otrokom bistveno premalo teh kompetenc. Ne učimo torej mladih ljudi samo matematike, pač pa jih dajmo učiti za življenje! Poleg tega pa globalizacija zahteva povsem drugačen tip naših kompetenc. V preteklosti si v večji meri potreboval znanje, danes jer ključnega pomena, da zna zaznati prave priložnosti, da si se sposoben hitro odzivati, da znaš povezovati prave ljudi. Sodobni čas torej zahteva od nas inovacijsko-podjetne kompetence.
Ena od ocen kaže, da devetdeset odstotkov kompetenc, ki so ključne za življenje, dajo otrokom starši in ne šola. To je danes tudi eden ključnih izzivov, tudi za visoko šolstvo. To namreč ne daje ustreznega odgovora na spremembe v družbi, ni več dovolj dobra podpora gospodarstvu. To je na visokem šolstvu še toliko bolj vidno, saj si mlad človek po končanem študiju začne iskati službo in večina je ne dobi. Kar pa je zelo trd pristanek v realnosti. Vendar pa problem pri osnovnošolcih ni nič manjši. Zato se je treba ukvarjati s čim mlajšimi, da so ob zaključku šolanja čim bolje opremljeni za življenje.

Sicer pa ideje zrastejo na polju dvomov.

Da. Gre za dvom o ustaljenih resnicah, o tem kar je dolgoletna praksa, o tem, ali imamo res optimalno rešitev. Gre za zastavljanje vprašanj, ali je res nujno tako kot to poznamo sedaj. Na primer: ali je res nujno, da ima avtomobil volan, ali res moramo dodajati plin s stopalko, ali je nujno, da imamo zavore, kot jih poznamo… Morebiti pa ne. Od možganov do roke je namreč precej krajša pot kot od možganov do noge in zato so naši odzivi hitrejši. .

Gre torej za temeljni preobrat v miselnosti – da smo sami s svojim inovativnim, podjetnim in etičnim delom odgovorni zase in za razvoj družbe, kot poudarjate.

Najbolj pomembna pri vsem je res sprememba miselnosti. Če boš dvomil in boš pozitivno naravnan, boš našel tudi denar za izvedbo idej, ležanje na kavču pa jih zagotovo ne bo omogočil. Seveda se vedno zastavlja vprašanje, kdo mora vplivati na to. Po mojem mnenju moramo na to vplivati vsi. Nesmiselno je to prelagati na vlado, na šolski sistem, na direktorje v podjetjih. To je naloga nas vseh in upam, da bo med nami čim več promotorjev.

Dr. Borut Likar je redni univerzitetni profesor na Fakulteti za management Koper Univerze na Primorskem.