V službi najprej preživim nekaj ur z razčiščevanje raznih administrativnih zadev. Administraciji mi ni nikoli posebej dišala in običajno z njo odlašam do zadnjega. Ampak enkrat je potrebno ugrizniti tudi v to kislo jabolko. Vmes nekaj telefonov, mailov, SMSov. Pred kratkim sem našel nekaj očetove poslovne dokumentacije izpred 40 let. Takrat še faksa ni bilo. Prišlo je pismo iz Makedonije, v kateri so prosili za ponudbo. Pismo je potovalo en teden. Potem si je oče vzel teden dni, da je zadevo premislil in napisal, vstavil v kuverto, zalepil znamko in nesel na pošto. Čez en teden so ga kupci mora dobili. Ker sem v tistih časih že bil na svetu, kar ne morem verjeti, kako smo zdaj obseden s stalnim komuniciranjem v realnem času.

Z Urško, ki skrbi pri nas za mednarodno sodelovanje, urediva nekaj stvari v zvezi z gostovanju tujih predavateljev pri nas. Kar veliko interesa je, da bi preko programa Erasmus prišli k nam na izmenjavo študenti in profesorji. Urška pravi, da se širi glas, kako je lepo v Sloveniji, vendar tudi drugi dober glas, da je predavati ali študirati na GEA College zares prijetno. Prav je, da smo ponosni na to.

Danes je tudi dan za medije. Z Bojano, ki je urednica pri poslovnem dnevniku, si izmenjava par mailov na temo moje kolumne. Pove mi, da je kolumna v redu, naslov pa hudičevo dolgočasen in mi predlaga neko svojo zelo duhovito varianto. Z Bojano zdaj sodelujeva dobro leto in ona izrazito tip človeka, s kakršnimi mi je super delati: pove neposredno brez ovinkarjenja, je v redu, ni v redu, popravi in vedno še zabeli kakšno, da gre človeku malo na smeh. Potem napišem še odgovore novinarki na radio o trenutno najbolj vroči visokošolski temi: zagatah z akreditacijami programov. Z Draškom vmes predebatirava, kako bi se vključili v javno razpravo o spremembah zakona. Napišem še drugi set odgovorov za prilogo o izobraževanju v nekem drugem časopisu. Vse seveda spremlja Katja, ki pri nas skrbi za PR, da ga kaj ne polomim.

Pri tem drugem odgovoru se nekoliko razpišem o študiju podjetništva, ki je še vedno naš glavni fokus. Začeli smo pred 18 leti in danes se pohvalimo s skoraj 1400 diplomanti in 150 magistranti, kar že kaže na to, da vzpostavljamo neko tradicijo in nismo več samo »boys from the neighbourhood«. Še kakšnih 30 do 50 let in bomo že prava fakulteta.

Slišim se tudi z Denisom, s katerim sva bila motorja pri sestavljanju našega novega programa Management korporativne varnosti, ki bo čez en mesec končno ugledal luč sveta. Gre za nov, multidisciplinarni program, ki se ukvarja z integralnimi varnostnimi vprašanji na ravni organizacije. Študijski program je do te mere unikaten, da smo imeli velike težave narediti primerjavo s tujimi programi, kar od nas zahtevajo pravila akreditacije. Denis se bo oglasil jutri, da dorečemo še nekaj podrobnosti.

Okoli pol petih se odpeljem proti Kopru, kjer poteka slovesna podelitev nagrad Podjetna Primorska, ki jo organizira Univerzitetni inkubator Primorske univerze. Že dolga leta sem predsednik komisije, ki pregleduje poslovne načrte. Zmagale so tri odlične ideje, raznolike, vendar vse izjemno perspektivne: vizir z dioptrijo za motoristično čelado, naravna kozmetika na bazi rožmarina in spletna aplikacija za reševanje problemov v okolju.

Čestitamo zmagovalcem in se z njimi fotografiramo. Na manjši pogostitvi srečam vrsto starih znancev: Doris, ki je ne prepoznam, za kar mi je nerodno, Aleša, s katerim sva pred leti veliko sodelovala, zato se morava nujno dobiti in malo predebatirati, kaj in kako, Matjaža, predprejšnjega direktorja, Roka, prejšnjega direktorja. Malo čveka dobro dene.

Potem pa domov, pozdravit domače, pogledat soočenje županskih kandidatov, napisat dnevnik in se pogovovorit z Nežo po skypu in dneva je konec, pa še vstal nisem dobro…